Preskoči na glavno vsebino

3. DAN: Prvi delovni dan

Ponovno smo se zbudili med nočnim bobnanjem po mestu, vendar nas hrup ni več presenetil. Navajeni smo na vsakodnevno klicanje k molitvi, 5x na dan.
Ob 7. uri smo se zbudili, uredili in se odpravili na zajtrk v hotelsko restavracijo. Hrana nas je spet navdušila, posebno okusna so bila umešana jajca z zelenjavo. Opazili smo, da je ponujena hrana vedno sveža in začinjena z značilnimi turškimi začimbami. Tipični turški zajtrk je sestavljen iz sira, masla, oliv, jajc, paradižnika, kumar, marmelade, medu in kajmaka. Prav tako med ”jutranjo” hrano spadajo pikantna turška klobasa, imenovana Sucuk in nekatere vrste juhe. Zajtrk pa ni pravi brez turškega čaja, ki ga Turki pijejo ne glede na uro.
Sledila je razburljiva vožnja z avtobusom do mesta Goreme, kjer so nas v agencijah že čakali delodajalci. Bili smo prestrašeni, ker nismo vedeli, kaj točno od nas pričakujejo. Pavel je spremljal prevoze turistov, z mentorjem pa je obiskal tudi hotel, katerega sobe so izklesane v skale. Kot zanimivost, v mestu Goreme pozimi zapade 10-20 cm snega, živo srebro pa se spusti tudi do -10°C. Kljub mrazu, še vedno organizirajo polete z baloni. S Sendi sva se odločili, da bova prevedli angleško brošuro v slovenščino in v naslednjih delovnih dneh izdelali Facebook stran o turistični agenciji. S kosilom naju je presenetil sodelavec Utku (nismo prepričani, če mu je res tako ime, turška imena so zelo zapletena), povedal nama je tudi, da je lastnik turške restavracije. V Goreme se je iz Ankare preselil šele pred pol leta, saj je njegova sestrična potrebovala pomoč. Izvedeli sva tudi, da v Turčiji obračunavajo 4 različne davke, eden izmed njih je 1%-ni, ki velja za mleko in surovo meso. Kadir- najin šef je večino dneva preležal, saj ga je zelo izčrpala postitev med ramadanom. Delovni dan smo zaključili ob 15:45, dovolj zgodaj, da smo lahko ujeli avtobus ob štirih.
Vreme je bilo danes deževno, kar za te kraje ni značilno. Večino dneva smo preživeli v hotelski sobi, pred večerjo pa smo si vzeli 45 minut za telovadbo v hotelskem fitnesu. Po naporni vadbi smo se stuširali in se odpravili v bližnjo trgovino po osvežilno pijačo. Sledila je obilna večerja, med katero so zaposleni pozabili na glavni hod, za kar so se opravičevali še nekaj minut kasneje. Med počitkom v pritličju nam je Tuncay sporočil, da je prišlo do spremembe in, da bomo ure turščine preživeli kar v hotelu, saj je bilo zunaj slabo vreme. Danes smo se naučili nekaj glagolov (pojdi, pridi, sedi, vstani), vprašalnic (kje in koliko), ter kako povedati, da smo lačni (čeprav, to v našem primeru gotovo ne bo potrebno). Oznur je za nas pripravila tekmovanje iz turščine, zmagala je Sendi (-.-) in za nagrado dobila obesek. S Tuncayem smo se dogovorili, kje bomo zamenjali denar v lire, nato pa smo odšli v hotelske sobe. 


Športniki

                     Pišče in paprika (skuhal nama je Utku)
                             
Turščina
                                                         
                                                                 Marljivo delo


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

10. DAN: Sončni vzhod z baloni

Danes smo imeli prost dan, vendar smo vseeno vstali prej kot ponavadi. Tuncay nas je v pritličju pričakal že ob 5ih zjutraj in nas odpeljal na ogled balonov. Sončni vzhod nas je enostavno navdušil! Odpeljali smo se na več različnih lokacij, da smo si samo vzletanje ogledali pobližje in od daleč. Baloni so tudi precej večji in bolj hrupni, kot smo si predstavljali. Turisti, ki so vzletali, so večinoma prihajali iz Azije in Evrope. Po ogledu smo se odpravili nazaj v hotelske sobe in si privoščili lepotni spanec (hahah) do 11h. Ker smo preskočili zajtrk, smo bili za kosilo že precej lačni. Na kosilo peš odpravili do trgovskega centra. Ob pol dveh sta nas v pritličju že čakala Oznur in Tuncay in nas z avtomobilom odpeljala do prve znamenitosti, samostana Keslik. Vožnja je trajala več kot 45 minut, peljali smo se tudi skozi mesto Urgup. Samostan Keslik je velik, v jamo vklesan kompleks s večimi prostori. Samostan vsebuje kamnito učilnico, ki je služila tudi kot jedilnica, cerkev in vinarno

1. DAN: Ljubljana-Istanbul-Kayseri-Nevsehir

           Zjutraj ob pol sedmih, smo se s Sendi in profesorico Katjo Valenčič Koren dobili pred Hoferjem, se poslovili od staršev in se odpravili proti letališču Brnik. Med potjo smo pobrali še Pavla, nato pa se skupaj odpravili novi dogodivščini na proti.                Na letališču smo opravili check-in,   oddali prtljago, profesorica pa nas je poučila o letališču in kako vse poteka. Opravili smo rentgen in pri vkrcavanju na letalo naleteli na prvo oviro. Potni list mora biti za vstop v Turčijo veljaven vsaj še pol leta, tega pa profesorica ni vedela. Na koncu smo se morali v Istanbul odpraviti sami. Let je potekal mirno, čeprav smo paničarili ob vzletanju in pristajanju. Med letom smo dobili izvrsten zajtrk, stevardese pa so nam ponujale tudi pijačo. Po 1 uri in 40 minutah smo prispeli na eno izmed največjih letališč v Istanbulu- Ataturk letališče. Po začetni zmedi in parih zgrešenih smereh, smo v eni uri našli pravi terminal. Nekajkrat smo za smer vprašali zaposlene, ki so na

6. DAN: Potepanje po Kapadokiji

Tuncay nas je prišel iskat ob 10. uri in nas najprej peljal do mošeje Damat Ibrahim Pasha. Mošejo je dal zgraditi Damat, ki se je poročil s kraljevo hčerko in ni pozabil na svoje rojstno mesto. Poleg mošeje je zgradil tudi turško kopel in univerzo. Kamnite stavbe so bile zgrajene v 20ih letih 18. stoletja. Ko je Damat Ibrahim zagledal novozgrajene stavbe je naglas izrekel: "To naj bo naše novo mesto!" Iz tega se je razvilo ime Nevsehir (nev- novo, sehir-mesto). Od daleč smo si ogledali tudi grad Nevsehir in pod njim stare hiše, ki so jih podrli, ker so bile v zelo slabem stanju. V podzemlju samega griča, na katerem grad stoji, pa so odkrili pravo podzemno mesto. Videli smo tudi naravne shrambe, v katerih ljudje shranjujejo limone in krompir. V takih kamnitih prostorih so temperature stalne, zato se pridelki v njih ne uničijo. Tuncay nas je odpeljal tudi do stavbe, ki je pol cerkev in pol mošeja. Vanjo vodijo samo ena vrata, zato so verniki noter hodili skupaj, skupaj p