We can do!

Jutro se je začelo kasneje kot ponavadi, šele okrog 9. ure. Prejšnji večer nas je Serpil povabila k domačim na Bajramski zajtrk, katerega smo se z veseljem udeležili. Postregli so nam z več bureki, pečenim krompirjem, jajci, različnimi namazi, lepinjami in z domačim kruhom. Ko smo se do sitega najedli, so nam na največjem pladnju, kar smo jih kdaj videli, ponudili še oreščke in semena, ter toplo kavo in čaj. S Kadirjem, Utkom in Serpil smo se pogovarjali o naši praksi, nato pa druženje sklenili nadaljevati v pisarni v Goremu. Po poti do agencije smo se ustavili v draguljarni, kjer sva si s Sendi za darilo morali izbrati prstan, ki naju bo še bolj spominjal na preživete dni v Kapadokiji. Ker je bil to naš zadnji delovni dan, smo vsakemu od zaposlenih kupili vrečko turške kave in podarili fotografije, ki smo jih razvili prejšnji dan. Da so bili teh pozornosti zelo veseli, sploh ne bomo izgubljali besed. Ponovno smo se okrepčali s turško kavo, ki sva jo kupili s Sendi, se posladkali s čok

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v  svoji agenciji posvetil dnevnikom. Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje. Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za slovo.

Po jutranji rutini (ki se je sicer začela šele ob 9. uri) smo se s Tuncayem odpeljali do malo večjega mesta Kayseri. Mesto je od Nevsehirja oddaljeno 70 km in ima približno milijon prebivalcev. Ko smo prispeli na cilj, smo si od daleč najprej pogledali ruševine gradu Kayseri in grobnico Alaca Kumbet. Slednja je zgrajena v obliki šotora in spominja na stavbe, ki so jih gradile karavane trgovcev s kamelami na Svileni poti. Ustavili smo se tudi v muzeju prvega predsednika Republike Turčije Mustafe Kemala Ataturka, kamor se je med svojim potepanjem zatekel le za dve noči. Pogledali smo si tudi dve mošeji. Mošeja Burunguz je največja mošeja v mestu, Cicelik pa ima tradicionalen modro-bel mozaik, ter je bila ne dolgo nazaj popolnoma renovirana. Za konec smo si ogledali tudi zelo znan turški bazar. Po napornem dnevu smo si vzeli čas za kosilo v bližnji restavraciji. Na poti do doma smo ob cesti kupovali marelice, ki so značilne za bližnje pokrajine. Po prihodu v hotel smo se odpravili na kra

OOOOO, tokrat pa se je dan začel malo drugače. Zbudili smo se okrog devete ure, pozajtrkovali, nato pa uresničili naš načrt o obisku bazena. V zadnjih tednih nismo imeli veliko priložnosti za sproščanje, tako, da smo naš prvi popolnoma prost dan izkoristili za namakanje in sončenje. Obiskali smo bazen ob hotelu Holiday cave v kraju Goreme, kjer sicer preživljamo delovne dni. Pravijo, da smo odprli sezono kopanja, saj se Turkom vročina še ne zdi "tista taprava" nam pa se je skok v vodo prav prilegel (temperatura zadnje dni niha okrog 30° C).  V restavraciji ob hotelu smo si privoščili kosilo in nekaj osvežujočih pijač. Ob 5. uri smo se z avtobusom odpravili nazaj do hotela. Ko smo se stuširali in uredili, smo morali kupiti še manjše darilo za Tuncaya in njegovo družino, saj smo bili zvečer povabljeni na večerjo v njihovo stanovanje. Malo pred osmo uro so nas pobrali pred hotelom. Opazili smo da je njihov dom (čeprav živijo v bloku), zelo prostoren, ima več spalnic, kuhinj

Dan smo začeli kot vsakega do sedaj, z vstajanjem ob 7. uri in z zajtrkom. Odpeljali smo se do delovnih mest in začeli z delom. S Sendi sva najino brošuro napisali v slovenščini, dodali nekaj fotografij in dokončali včerajšnji blog. Kadir je večino dneva prespal, vendar naju to ni motilo, saj sva imeli dovolj dela s pisanjem dnevnika. Serpil je bila danes odstona, Utku pa je obiskal družino v glavnem mestu Ankari. Za kosilo sva si privoščili drago pašto v središču Gorem, ki je bila za 72 lir (cca. 13 € za dve osebi) zelo slaba. Čeprav se nam 13€ ne zdi veliko, si v Kapadokiji, za ta denar lahko kupiš marsikaj. Paveeeeeeeeeel je dan preživel na blagajni. Večino dneva je plačeval račune, prodajal izlete in pomagal menjati denar. Vrnili smo se nazaj v hotelske sobe, se osvežili po peklenski vročini in se do večerje sprehajali po mestu. Obiskali smo nekaj trgov in spili skodelico tradicionalne turške kave. Po večerji smo se s Tuncayem dobili v hotelskem pritličju in obiskali Urgup. Naj

Ne vemo več, kako naj se lotimo s pisanjem bloga, ker se vsi dnevi začnejo enako:D. Vstajanje, umivanje, zajtrkovanje, sledil je odhod na delo. Pavel je danes obiskal frizerski salon, zato mu ni bilo treba v službo, s Sendi pa sva si morali najti zaposlitev. Najini nadrejeni se največkrat sončijo pred agencijo, midve pa skušava dolgčas pregnati znotraj pisarne. Ponovno sva pisali včerajšnji blog, zadnjo uro delavnika pa sva posvetili izdelovanju dnevnikov. Pospravljali sva po pisarni, saj je bila najina delovna miza polna papirjev in brošur, s katerimi sva si pomagali prejšnje dni. Kadirju sva pokazali najino narejeno brošuro, vendar nisva vedeli, da so jih nedolgo nazaj dali delati sami. Vseeno naju je pohvalil, ker sva se zelo trudili in jo (glede na to, da sva se s tem ukvarjali prvič) izdelali zelo dobro. Med delovnim časom k Serpil pogosto pridejo njeni prijatelji, takrat pa se midve s Sendi izkaževa za izvrstni "gostiteljici" in gostom skuhava čaj. Ponavadi sva ljudem

Ponovno smo se zbudili ob sedmi uri, se pripravili za delo in se po zajtrku odpeljali v Goreme. Dnevi so si med sabo zelo podobni, potihem si vsi želimo, da sobota pride čimprej. Sicer je Turčija zelo lepa država, pa vendar je doma najlepše:D. Na delovnem mestu smo pisale včerajšnji blog, ker smo ugotovile, da si lahko vzamemo več časa in je blog veliko bolje napisan. Dela tako ali tako ni veliko, ker je, kot smo že v prejšnjih blogih omenjali, Ramadan. Med temi prazniki, se Turki doma postijo (ne jejo in ne pijejo čez dan), zato tudi nimajo energije, da bi se udeleževali izletov, potovanj. Tako turistov, še posebno turških, v agenciji praktično ni. Posvetili sva se dnevnikom, ki jih moramo oddati v šoli in preurejali fotografije. Razmišljava, da bi izdelali kratek video iz vseh fotografij in posnetkov, ki sva jih posneli, če bova znali haha. S Kadirjem in Serpil sva (med delovnim časom) obiskali nakupovalni center, ker si je Kadir moral kupiti čevlje za Bajram. V Nissari smo preži

Delovni dan se ni prav dosti razlikoval od prejšnjih, s Sendi sva dokončali brošuro in, ker sva imeli dovolj časa, napisali še zadnji del bloga. S Serpil in Utkom smo naredili kratko pavzo in se odpeljali do bližnjega mesta Avanos na pozni zajtrk in skodelico čaja.  Takoj po počitku, smo se vrnili na svoja delovna mesta in nadaljevali z delom. Pavel je med prevajanjem brošure naletel na težave z računalnikom, zato je večino delovnega dne popravljal trdi disk in se ukvarjal s slabo baterijo od prenosnika. Med drugim, je menjal evre v turške lire. Vrednost turške lira niha iz dneva v dan, ob začetku prakse je bil 1€ vreden 5,4 tl, danes pa je vreden le 5,2 tl. Po napornem delu hah, smo se sprehodili mimo stojnic, dokupili nekaj malenkosti, ter se odpravili nazaj v Nevsehir. S Sendi sva se (spet :D)  odločili  preostanek dneva  preživeti v nakupovalnem centru Nissara, Pavel pa je obiskal fitnes in do večerje malo zadremal. Večer je bil prost, vendar smo bili preveč utrujeni, da b

Jutra ostajajo še vedno enaka, zbudili smo se ob sedmih in se odpravili na zajtrk. Po razburljivi vožnji, smo ob 9:00 začeli z delom. S Sendi sva skoraj dokončali brošuro v angleščini, načrtujeva, da jo bova naredili tudi v slovenščini. Dokončali sva svoji predstavitvi, zalili rože okrog agencije in tako je mimogrede minil 10. delovni dan. Utku je kot vedno poskrbel, da so bili naši želodčki polni, tokrat sva si privoščili mesni in skutni burek. Pavel je prevajal besedilo o agenciji in se ukvarjal s turisti.  Po končanem delu smo se odločili, da bomo v Nevsehir odšli z malo kasnejšim avtobusom, saj smo si hoteli sami ogledati Goreme. Čas smo izkoristili za nakupovanje spominkov in darila, ki smo ga zvečer odnesli k Serpil in Utku. Med delom sva med pogovorom z Utkum ujeli, da si kdaj pa kdaj privoščijo tudi kakšno alkoholno pijačo, zato smo skupaj s Pavlom kupili malo dražje vino in zavitek piškotov, le zato da na večerjo nismo prišli praznih rok. S pohajkovanja po mestu smo v ho

Dan se je začel ob sedmi uri z zajtrkom, nato pa smo se odpravili proti agencijam. Pavel je prevajal spletno stran o agenciji in se z Mirašem dogovoril, kaj bo pravzaprav delal jutri. Najbrž bo moral prevajati nekakšno besedilo. S Sendi pa sva imele bolj zanimiv delovni dan. Do 10h sva delali predstavitve v pisarni v Goremu, nato pa smo se skupaj s Serpil in Utkujem odpeljali do Urgupa. V njihovi podružnični agenciji nisva imeli veliko dela, saj nama na prenosniku ni uspelo popraviti interneta. Sva pa zato še malo bolj spoznali to turško mesto. Utku nama je svetoval, da si Urgup ogledava sami, zato sva se odločili za malo daljšo turo skozi ulice malih trgovinic. Sprehod sva sicer večinoma izkoristili za nakupovanje spominkov. Še prej so nama seveda postregli s turškim zajtrkom, krekerji, namazom iz oliv, prestami in sirom. Spoznale sva tudi Omana, starega prijatelja najinih nadrejenih. Med drugim smo se s Sevval (Oznurino nečakinjo) dokončno dogovorili za sobotno večerjo, s sabo bo

Danes smo imeli prost dan, vendar smo vseeno vstali prej kot ponavadi. Tuncay nas je v pritličju pričakal že ob 5ih zjutraj in nas odpeljal na ogled balonov. Sončni vzhod nas je enostavno navdušil! Odpeljali smo se na več različnih lokacij, da smo si samo vzletanje ogledali pobližje in od daleč. Baloni so tudi precej večji in bolj hrupni, kot smo si predstavljali. Turisti, ki so vzletali, so večinoma prihajali iz Azije in Evrope. Po ogledu smo se odpravili nazaj v hotelske sobe in si privoščili lepotni spanec (hahah) do 11h. Ker smo preskočili zajtrk, smo bili za kosilo že precej lačni. Na kosilo peš odpravili do trgovskega centra. Ob pol dveh sta nas v pritličju že čakala Oznur in Tuncay in nas z avtomobilom odpeljala do prve znamenitosti, samostana Keslik. Vožnja je trajala več kot 45 minut, peljali smo se tudi skozi mesto Urgup. Samostan Keslik je velik, v jamo vklesan kompleks s večimi prostori. Samostan vsebuje kamnito učilnico, ki je služila tudi kot jedilnica, cerkev in vinarno

Zbudili smo se v sončno jutro in se odpravili na skupni zajtrk. Ponavadi si privoščimo umešana jajčka in malo zelenjave, seveda pa je na voljo tudi nekaj različnih vrst kruha in namazov. Kar solidno. Po zajtrku smo se odpravili na svoja delovna mesta. S Sendi sva se odločili, da bova naredili brošure v angleščini in slovenščini. Ker se na izdelovanje brošur nobena ne spozna, nama je prva stran vzela kar več ur. Posvetili sva se tudi predstavitvi, katero bomo predstavili v petek. Za še bolj zanimiv delovni dan je poskrbel Utku, ki je naju popeljal na kratko vožnjo s štirkolesnikom iz agencije. Sendi se je v vožnji tudi preizkusila, mene pa je bilo preveč strah haha. Za kosilo sva uživali v turških picah (pidah) in v Ayranu (slastnem tekočem jogurtu). Pavel je izdeloval vprašalnik o Kapadokiji. Nato smo se z avtobusom odpeljali nazaj do hotela. S Sendi sva se že dalj časa pogovarjali o obisku kakšnega frizerja, da nama postriže in pobarva lase. Super priložnost se nama je ponudila kar

Nedeljo smo začeli z zajtrkom, nato pa smo se ponovno odpravili na naša delovna mesta. Pavel se je udeležil še ene ture, tokrat zelene in si ogledal veliko naravnih znamenitosti te prečudovite Kapadokijske regije. S skupino turistov iz Velike Britanije in Združenih držav Amerike se je sprehodil skozi dolino Ihlara in si ogledal nekaj kulturnih točk, kot so cerkve in kapelice. Še posebej ga je navdušilo jezero Nar. S Sendi sva spet vpisovali e-maile v računalnik in urejali še zadnje podrobnosti ene predstavitve o Kapadokiji. Drugo bova naredili jutri. Kadir nama je predlagal, da na Trip advisorju napiševa mnenje o njihovi agenciji ali pa narediva kakšno brošuro v slovenščini- tako bi pritegnili stranke tudi v naši domači državi. Ob 16:00 sva s Sendi končali z delom in se z avtobusom odpravili nazaj v hotel. Dan je bil precej podoben prejšnjim- spet sva obiskali fitnes, nato pa se odpravili na malo daljši sprehod po mestu. Ustavili sva se na prečudovitem Borsa trgu in se do hotela vra

Po zajtrku smo se z avtobusom odpravili na naše delovno mesto. S Sendi nisva imeli napornega dne, ukvarjali sva se s predstavitvijo o Kapadokiji, v Excel  pa sva vpisovali e-maile prejšnjih strank iz agencije. Utku nama je prinesel odličen turški burek, preste in sladko pecivo, tako da čez dan nisva občutili lakote. Kratkočasili sva se tudi z pomarančnim čajem, ki je identičen okusu topli Cedeviti. Pavel pa se je udeležil Rdeče ture (red tour) in obiskal open air muzej v Goreme, Rdečo dolino in lončarsko delavnico. Poskusil je znano Kapadokijsko vino in se mudil v Domišljiski dolini (Imagination valley). Po "utrujajočem" delovnem dnevu smo vzdrževali kondicijo v hotelskem fitnesu, se stuširali, ter nato spet zapravljali v trgovskem središču. Obenem smo zamenjali denar v menjalnici. Ker smo imeli še dovolj časa do večerje, smo se ustavili v kavarni in si privoščili sadni koktejl. Po večerji smo v pritličju poklicali domače, nato pa se odpravili v hotelske sobe. Še ed

Tuncay nas je prišel iskat ob 10. uri in nas najprej peljal do mošeje Damat Ibrahim Pasha. Mošejo je dal zgraditi Damat, ki se je poročil s kraljevo hčerko in ni pozabil na svoje rojstno mesto. Poleg mošeje je zgradil tudi turško kopel in univerzo. Kamnite stavbe so bile zgrajene v 20ih letih 18. stoletja. Ko je Damat Ibrahim zagledal novozgrajene stavbe je naglas izrekel: "To naj bo naše novo mesto!" Iz tega se je razvilo ime Nevsehir (nev- novo, sehir-mesto). Od daleč smo si ogledali tudi grad Nevsehir in pod njim stare hiše, ki so jih podrli, ker so bile v zelo slabem stanju. V podzemlju samega griča, na katerem grad stoji, pa so odkrili pravo podzemno mesto. Videli smo tudi naravne shrambe, v katerih ljudje shranjujejo limone in krompir. V takih kamnitih prostorih so temperature stalne, zato se pridelki v njih ne uničijo. Tuncay nas je odpeljal tudi do stavbe, ki je pol cerkev in pol mošeja. Vanjo vodijo samo ena vrata, zato so verniki noter hodili skupaj, skupaj p