We can do!

Dan se je začel kot vsak do sedaj, z zajtrkom v hotelski restavraciji. Agencija Flintstones Travel naju je danes s Sendi poslala na Green tour (zeleno turo). Na celodnevnem potepanju sva si ogledali panoramo mesta Goreme, podzemno mesto Derinkuyu, čudovito kratersko jezero Nar, se sprehodili skozi Ihlara kanjon, ogledali Golobjo dolino in delavnico z Turškim nakitom in majhno trgovinico s suhim sadjem. Za kosilo sva si privoščili pišče v zelenjavnem rižu. Izlet je trajal kar 7 ur, vendar naju je kljub dolžini zelo navdušil. Drugi izletniki so prihajali iz Velike Britanije, Kitajske in Indije. Spoznali sva tudi par, ki je Slovenijo že obiskal in jo tudi pohvalil. Pavel je skoraj dokončal predstavitev o Kapadokiji in raziskoval svet tradicionalnih turških jedi. Pozanimal se je o balonih na vroč zrak, ki jih mamo v naslednjih dneh namen obiskati. Po delavniku sva s Sendi odločili za kratko šetnjo po mestu Nevsehir, nakupili sva Kinder milk šnite in si hoteli privoščiti kakav. Na žal

Jutro smo začeli ob 7. uri zjutraj. Najprej smo se uredili, malo pospravili po sobi, nato pa sestradani odhiteli na zajtrk. Na delo smo se odpravili takoj po zajtrku z javnim prevozom ob pol osmih.                Na avtobusu nama je (Nini in Sendi) nek fant odstopil sedeže, ker moški in ženske pač ne smejo sedeti skupaj. Na sploh je vožnja z avtobusom prava dogodivščina, večkrat vozniki vozijo kar z odprtimi vrati, ali pa neobzirno sekajo ovinke. Sledil je prihod v Goreme, zavedali smo se, da se nam obeta zanimiv dan. Na delu so nama s Sendi povedali, da bova danes dan preživeli kot spremljevalki skupine turistov, ki so se odpravljali na ti. "red tour". Izlet je vseboval ogled Golobje doline (Piegon valley), Doline ljubezni, gradu Uchisar, odprtega muzeja Goreme, lončarne in obrtno delavnico, kjer izdelujejo usnje. Obiskovalci so prihajali iz Malezije, Švice in iz Čila. Celoten dan je bil zelo zanimiv, vendar naju je zelo izčrpala vročina. Turška vodnica Peppa je pojasnil

Ponovno smo se zbudili med nočnim bobnanjem po mestu, vendar nas hrup ni več presenetil. Navajeni smo na vsakodnevno klicanje k molitvi, 5x na dan. Ob 7. uri smo se zbudili, uredili in se odpravili na zajtrk v hotelsko restavracijo. Hrana nas je spet navdušila, posebno okusna so bila umešana jajca z zelenjavo. Opazili smo, da je ponujena hrana vedno sveža in začinjena z značilnimi turškimi začimbami.  Tipični turški zajtrk je sestavljen iz sira, masla, oliv, jajc, paradižnika, kumar, marmelade, medu in kajmaka. Prav tako med ”jutranjo” hrano spadajo pikantna turška klobasa, imenovana Sucuk in nekatere vrste juhe.  Zajtrk pa ni pravi brez turškega čaja, ki ga Turki pijejo ne glede na uro. Sledila je razburljiva vožnja z avtobusom do mesta Goreme, kjer so nas v agencijah že čakali delodajalci. Bili smo prestrašeni, ker nismo vedeli, kaj točno od nas pričakujejo. Pavel je spremljal prevoze turistov, z mentorjem pa je obiskal tudi hotel, katerega sobe so izklesane v skale. Kot zanimivo

Dan se je začel ob enih ponoči, ko smo se s Sendi prebudile v glasen trušč. Kasneje smo ugotovile, da takrat muslimani kličejo k prvemu in zadnjemu obroku dneva. Ko smo se pomirile, smo se odpravile nazaj spat.              Ponovno smo se zbudile ob pol devetih, nato smo se počasi uredile in se odpravile na samopostrežni zajtrk. Ob 10ih smo se dobili s Tuncayom in se pogovorili, kaj bomo delali čez dan. Pokazal nam je, kje moramo čakati avtobus, s katerim se bomo naprej odpeljali do naših delovnih mest. Po 15 minutni vožnji skozi Uchisar do mesta Goreme, smo se ustavili na avtobusni postaji in nato pot nadaljevali peš. Spoznali smo delodajalce v turistični agenciji Flintstones (tam bova delali s Sendi), in nadrejene v agenciji Hereke Goreme, kjer bo prakso opravljal Pavel. Od nas pričakujejo, da pokažemo vse svoje talente, kreativnost, poskušamo čim bolj spoznati kulturo in se približati potencialnim kupcem storitev. Kaj natančno bomo počeli, bomo izvedeli jutri, na naš prvi delovni

           Zjutraj ob pol sedmih, smo se s Sendi in profesorico Katjo Valenčič Koren dobili pred Hoferjem, se poslovili od staršev in se odpravili proti letališču Brnik. Med potjo smo pobrali še Pavla, nato pa se skupaj odpravili novi dogodivščini na proti.                Na letališču smo opravili check-in,   oddali prtljago, profesorica pa nas je poučila o letališču in kako vse poteka. Opravili smo rentgen in pri vkrcavanju na letalo naleteli na prvo oviro. Potni list mora biti za vstop v Turčijo veljaven vsaj še pol leta, tega pa profesorica ni vedela. Na koncu smo se morali v Istanbul odpraviti sami. Let je potekal mirno, čeprav smo paničarili ob vzletanju in pristajanju. Med letom smo dobili izvrsten zajtrk, stevardese pa so nam ponujale tudi pijačo. Po 1 uri in 40 minutah smo prispeli na eno izmed največjih letališč v Istanbulu- Ataturk letališče. Po začetni zmedi in parih zgrešenih smereh, smo v eni uri našli pravi terminal. Nekajkrat smo za smer vprašali zaposlene, ki so na