Preskoči na glavno vsebino

19. DAN: Zadnji delovni dan in Turška noč

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v  svoji agenciji posvetil dnevnikom.
Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje.
Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za slovo.
Po tako napornem delovnem dnevu smo se odpravili domov, še enkrat obiskali (ker novih oblačil in ličil ni nikoli dovolj) trgovski center in se uredili za večerjo. Kmalu po obroku smo se s Tuncayem odpravili na ti. Turkish Night. Turška noč je edinstven dogodek, ki ga mora doživeti vsak, ki obišče Kapadokijo. Zbrali smo se v veliki podzemni dvorani in se ob neomejeni količini različnih pijač zabavali ob turškem plesu. Plesalci in plesalke se v turških nošah, ki predstavljajo različna obdobja Turške zgodovine zibljejo ob glasovih tradicionalne turške glasbe. Nekateri smo tudi odkrili svoj skriti plesni talent hahah. Ko je ura odbila 11, smo se po večeru polnem zabave, plesa in dobrega vina odpravili nazaj v hotel. AMPAK, dan se še vedno ni končal. Bili smo preveč dobre volje (hmm, le zakaj), da bi zaspali. Odločili smo se, da sprejmemo Utkovo vabilo na šišo, ter tako še bolj izkoristimo predzadnji večer. Do njegovega bloka smo se kar sprehodili, čeprav nismo bili prepričani, kje točno živi. Na balkonu smo se sproščeno pogovarjali, spili nekaj kozarčkov čaja in se posladkali z baklavo. Ob 2. zjutraj nas je Utku zapeljal nazaj do hotela, kjer smo sladko zaspali v svojih udobnih posteljah.

Kadir, direktor agencije

A rab kdu prevoz? 

Turkish night selfi

                                          Nina v akciji (zbira bodočega moža)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

17. DAN: Sproščanje v bazenu

OOOOO, tokrat pa se je dan začel malo drugače. Zbudili smo se okrog devete ure, pozajtrkovali, nato pa uresničili naš načrt o obisku bazena. V zadnjih tednih nismo imeli veliko priložnosti za sproščanje, tako, da smo naš prvi popolnoma prost dan izkoristili za namakanje in sončenje. Obiskali smo bazen ob hotelu Holiday cave v kraju Goreme, kjer sicer preživljamo delovne dni. Pravijo, da smo odprli sezono kopanja, saj se Turkom vročina še ne zdi "tista taprava" nam pa se je skok v vodo prav prilegel (temperatura zadnje dni niha okrog 30° C).  V restavraciji ob hotelu smo si privoščili kosilo in nekaj osvežujočih pijač. Ob 5. uri smo se z avtobusom odpravili nazaj do hotela. Ko smo se stuširali in uredili, smo morali kupiti še manjše darilo za Tuncaya in njegovo družino, saj smo bili zvečer povabljeni na večerjo v njihovo stanovanje. Malo pred osmo uro so nas pobrali pred hotelom. Opazili smo da je njihov dom (čeprav živijo v bloku), zelo prostoren, ima več spalnic, kuhinj

20. DAN: Slovo od delodajalcev

Jutro se je začelo kasneje kot ponavadi, šele okrog 9. ure. Prejšnji večer nas je Serpil povabila k domačim na Bajramski zajtrk, katerega smo se z veseljem udeležili. Postregli so nam z več bureki, pečenim krompirjem, jajci, različnimi namazi, lepinjami in z domačim kruhom. Ko smo se do sitega najedli, so nam na največjem pladnju, kar smo jih kdaj videli, ponudili še oreščke in semena, ter toplo kavo in čaj. S Kadirjem, Utkom in Serpil smo se pogovarjali o naši praksi, nato pa druženje sklenili nadaljevati v pisarni v Goremu. Po poti do agencije smo se ustavili v draguljarni, kjer sva si s Sendi za darilo morali izbrati prstan, ki naju bo še bolj spominjal na preživete dni v Kapadokiji. Ker je bil to naš zadnji delovni dan, smo vsakemu od zaposlenih kupili vrečko turške kave in podarili fotografije, ki smo jih razvili prejšnji dan. Da so bili teh pozornosti zelo veseli, sploh ne bomo izgubljali besed. Ponovno smo se okrepčali s turško kavo, ki sva jo kupili s Sendi, se posladkali s čok