18. DAN: Obisk večjega mesta

Po jutranji rutini (ki se je sicer začela šele ob 9. uri) smo se s Tuncayem odpeljali do malo večjega mesta Kayseri. Mesto je od Nevsehirja oddaljeno 70 km in ima približno milijon prebivalcev. Ko smo prispeli na cilj, smo si od daleč najprej pogledali ruševine gradu Kayseri in grobnico Alaca Kumbet. Slednja je zgrajena v obliki šotora in spominja na stavbe, ki so jih gradile karavane trgovcev s kamelami na Svileni poti.

Ustavili smo se tudi v muzeju prvega predsednika Republike Turčije Mustafe Kemala Ataturka, kamor se je med svojim potepanjem zatekel le za dve noči. Pogledali smo si tudi dve mošeji. Mošeja Burunguz je največja mošeja v mestu, Cicelik pa ima tradicionalen modro-bel mozaik, ter je bila ne dolgo nazaj popolnoma renovirana. Za konec smo si ogledali tudi zelo znan turški bazar. Po napornem dnevu smo si vzeli čas za kosilo v bližnji restavraciji. Na poti do doma smo ob cesti kupovali marelice, ki so značilne za bližnje pokrajine. Po prihodu v hotel smo se odpravili na kratek sprehod do trgovine, kjer smo si nakupili nekaj pijač in sladkih dobrot. Pred večerjo smo se stuširali, po obroku pa smo se z novimi turškimi prijateljicami Sule, Sude in Sevval odpravili na pijačo. Ker je bil to naš zadnji prost večer, smo se odločili, da ga malo podaljšamo s sprehodom po glavni ulici v Nevsehirju. Spili smo še eno pijačo, nato pa smo se morali počasi posloviti. Dekleta so se na nas zelo navezala, zato je bilo slovo še toliko težje. Po dolgih objemih in po nekaj pretečenih solzah, smo se odpravili v hotelske sobe.

Kot pravi Tuncay: "Postonjo team!"

Bazar

Smo nabavli par kil marelc

Sevval, Sude, Sule, Pavel, Nina, Sendi na pjački

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

19. DAN: Zadnji delovni dan in Turška noč

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v svoji agenciji posvetil dnevnikom. Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje. Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za slovo.

Preberite več

10. DAN: Sončni vzhod z baloni

Danes smo imeli prost dan, vendar smo vseeno vstali prej kot ponavadi. Tuncay nas je v pritličju pričakal že ob 5ih zjutraj in nas odpeljal na ogled balonov. Sončni vzhod nas je enostavno navdušil! Odpeljali smo se na več različnih lokacij, da smo si samo vzletanje ogledali pobližje in od daleč. Baloni so tudi precej večji in bolj hrupni, kot smo si predstavljali. Turisti, ki so vzletali, so večinoma prihajali iz Azije in Evrope. Po ogledu smo se odpravili nazaj v hotelske sobe in si privoščili lepotni spanec (hahah) do 11h. Ker smo preskočili zajtrk, smo bili za kosilo že precej lačni. Na kosilo peš odpravili do trgovskega centra. Ob pol dveh sta nas v pritličju že čakala Oznur in Tuncay in nas z avtomobilom odpeljala do prve znamenitosti, samostana Keslik. Vožnja je trajala več kot 45 minut, peljali smo se tudi skozi mesto Urgup. Samostan Keslik je velik, v jamo vklesan kompleks s večimi prostori. Samostan vsebuje kamnito učilnico, ki je služila tudi kot jedilnica, cerkev in vinarno

Preberite več

6. DAN: Potepanje po Kapadokiji

Tuncay nas je prišel iskat ob 10. uri in nas najprej peljal do mošeje Damat Ibrahim Pasha. Mošejo je dal zgraditi Damat, ki se je poročil s kraljevo hčerko in ni pozabil na svoje rojstno mesto. Poleg mošeje je zgradil tudi turško kopel in univerzo. Kamnite stavbe so bile zgrajene v 20ih letih 18. stoletja. Ko je Damat Ibrahim zagledal novozgrajene stavbe je naglas izrekel: "To naj bo naše novo mesto!" Iz tega se je razvilo ime Nevsehir (nev- novo, sehir-mesto). Od daleč smo si ogledali tudi grad Nevsehir in pod njim stare hiše, ki so jih podrli, ker so bile v zelo slabem stanju. V podzemlju samega griča, na katerem grad stoji, pa so odkrili pravo podzemno mesto. Videli smo tudi naravne shrambe, v katerih ljudje shranjujejo limone in krompir. V takih kamnitih prostorih so temperature stalne, zato se pridelki v njih ne uničijo. Tuncay nas je odpeljal tudi do stavbe, ki je pol cerkev in pol mošeja. Vanjo vodijo samo ena vrata, zato so verniki noter hodili skupaj, skupaj p

Preberite več

We can do!

Preišči ta spletni dnevnik