Dan se je začel ob enih ponoči, ko smo se s Sendi prebudile v glasen trušč. Kasneje smo ugotovile, da takrat muslimani kličejo k prvemu in zadnjemu obroku dneva. Ko smo se pomirile, smo se odpravile nazaj spat.
Ponovno smo se zbudile ob pol devetih, nato smo se počasi uredile in se odpravile na samopostrežni zajtrk. Ob 10ih smo se dobili s Tuncayom in se pogovorili, kaj bomo delali čez dan. Pokazal nam je, kje moramo čakati avtobus, s katerim se bomo naprej odpeljali do naših delovnih mest.
Po 15 minutni vožnji skozi Uchisar do mesta Goreme, smo se ustavili na avtobusni postaji in nato pot nadaljevali peš. Spoznali smo delodajalce v turistični agenciji Flintstones (tam bova delali s Sendi), in nadrejene v agenciji Hereke Goreme, kjer bo prakso opravljal Pavel.
Od nas pričakujejo, da pokažemo vse svoje talente, kreativnost, poskušamo čim bolj spoznati kulturo in se približati potencialnim kupcem storitev. Kaj natančno bomo počeli, bomo izvedeli jutri, na naš prvi delovni dan.
Po kratki predstavitvi podjetij, smo si sami ogledali mesto Goreme. Mesto je čudovito in polno turistov, še posebno Azijcev. Povzpeli smo se na vrh neke vzpetine in si pobližje pogledali razkošne hotele v Avanosu. Nato nas je čakal odhod z avtobusom.
Za nas je imel Tuncay pripravljeno posebno orientacijsko igro. Podal nam je papir z 17 nalogami, katere smo morali popoldne opraviti sami. Težave so se pojavile že takoj na začetku, saj nas je bilo strah vprašati za pomoč. Pogovarjati smo se morali s Turki, ki pa angleščine ne govorijo ravno dobro. Sicer pa so vsi zelo prijazni in radi pomagajo. Zanimivo se nam je zdelo, da v Turčiji ne upoštevajo prometnih znakov in semforjev, pešči smo ceste prečkali kot, da smo nesmrtni :D.
Poiskati smo morali kip Ataturka (ustanovitelja Turške republike), supermarket, se slikati z domačini in poskusiti pravi turški kebab. Kosilo smo si privoščili v velikem nakupovalnem centru, zanj pa smo vsi, skupaj s pijačo odšteli le 51 turških lir (okoli 9€!!).
Od zunaj smo si ogledali eno izmed večjih mošej v Nevshirju- Kursunlu Cami, pri kateri se je odprl čudovit razgled nad mestom. Po neprestani 4-urni hoji, smo si mesto dodobra ogledali, nato pa se odpravili nazaj proti hotelu, kjer smo zbrali fotografije, napisali prvi blog in prosti čas porabili tudi za pogovor z domačimi. Ker pa je bila lakota prehuda, smo se na večerjo odpravili že ob osmih. Po večerji smo se dobili s Tuncayem in spoznali njegovo ženo in otroke. Oznur je učiteljica angleščine, danes pa nas je naučila osnove turščine. Jezik je zelo zapleten in popolnoma drugačen od našega, zato nam je povzročal velike preglavice. Vse zapiske smo si slikali, Oznur pa nam je naročila, da jih moramo prepisati in se jih naučiti. Naučili smo se pozdravov, osnovnih fraz in štetja do 10. Po koncu prakse bomo turčino imeli v mezincu!
Po napornem dnevu smo se odpravili v sobe, se stuširali, sedaj pa se počasi odpravljamo spat.
Hoteli v Avanosu
Grad Nevsehir
Avanos selfie
Pred nakupovalnim središčem
Naloge (posebno zanimiva 17.)
Ena izmed glavnih ulic
Zajtrk (hrenovke niso bile dobre)
Ponovno smo se zbudile ob pol devetih, nato smo se počasi uredile in se odpravile na samopostrežni zajtrk. Ob 10ih smo se dobili s Tuncayom in se pogovorili, kaj bomo delali čez dan. Pokazal nam je, kje moramo čakati avtobus, s katerim se bomo naprej odpeljali do naših delovnih mest.
Po 15 minutni vožnji skozi Uchisar do mesta Goreme, smo se ustavili na avtobusni postaji in nato pot nadaljevali peš. Spoznali smo delodajalce v turistični agenciji Flintstones (tam bova delali s Sendi), in nadrejene v agenciji Hereke Goreme, kjer bo prakso opravljal Pavel.
Od nas pričakujejo, da pokažemo vse svoje talente, kreativnost, poskušamo čim bolj spoznati kulturo in se približati potencialnim kupcem storitev. Kaj natančno bomo počeli, bomo izvedeli jutri, na naš prvi delovni dan.
Po kratki predstavitvi podjetij, smo si sami ogledali mesto Goreme. Mesto je čudovito in polno turistov, še posebno Azijcev. Povzpeli smo se na vrh neke vzpetine in si pobližje pogledali razkošne hotele v Avanosu. Nato nas je čakal odhod z avtobusom.
Za nas je imel Tuncay pripravljeno posebno orientacijsko igro. Podal nam je papir z 17 nalogami, katere smo morali popoldne opraviti sami. Težave so se pojavile že takoj na začetku, saj nas je bilo strah vprašati za pomoč. Pogovarjati smo se morali s Turki, ki pa angleščine ne govorijo ravno dobro. Sicer pa so vsi zelo prijazni in radi pomagajo. Zanimivo se nam je zdelo, da v Turčiji ne upoštevajo prometnih znakov in semforjev, pešči smo ceste prečkali kot, da smo nesmrtni :D.
Poiskati smo morali kip Ataturka (ustanovitelja Turške republike), supermarket, se slikati z domačini in poskusiti pravi turški kebab. Kosilo smo si privoščili v velikem nakupovalnem centru, zanj pa smo vsi, skupaj s pijačo odšteli le 51 turških lir (okoli 9€!!).
Od zunaj smo si ogledali eno izmed večjih mošej v Nevshirju- Kursunlu Cami, pri kateri se je odprl čudovit razgled nad mestom. Po neprestani 4-urni hoji, smo si mesto dodobra ogledali, nato pa se odpravili nazaj proti hotelu, kjer smo zbrali fotografije, napisali prvi blog in prosti čas porabili tudi za pogovor z domačimi. Ker pa je bila lakota prehuda, smo se na večerjo odpravili že ob osmih. Po večerji smo se dobili s Tuncayem in spoznali njegovo ženo in otroke. Oznur je učiteljica angleščine, danes pa nas je naučila osnove turščine. Jezik je zelo zapleten in popolnoma drugačen od našega, zato nam je povzročal velike preglavice. Vse zapiske smo si slikali, Oznur pa nam je naročila, da jih moramo prepisati in se jih naučiti. Naučili smo se pozdravov, osnovnih fraz in štetja do 10. Po koncu prakse bomo turčino imeli v mezincu!
Po napornem dnevu smo se odpravili v sobe, se stuširali, sedaj pa se počasi odpravljamo spat.
Komentarji
Objavite komentar