Preskoči na glavno vsebino

2. DAN: Prva noč in spoznavanje delodajalcev

Dan se je začel ob enih ponoči, ko smo se s Sendi prebudile v glasen trušč. Kasneje smo ugotovile, da takrat muslimani kličejo k prvemu in zadnjemu obroku dneva. Ko smo se pomirile, smo se odpravile nazaj spat.
             Ponovno smo se zbudile ob pol devetih, nato smo se počasi uredile in se odpravile na samopostrežni zajtrk. Ob 10ih smo se dobili s Tuncayom in se pogovorili, kaj bomo delali čez dan. Pokazal nam je, kje moramo čakati avtobus, s katerim se bomo naprej odpeljali do naših delovnih mest.
Po 15 minutni vožnji skozi Uchisar do mesta Goreme, smo se ustavili na avtobusni postaji in nato pot nadaljevali peš. Spoznali smo delodajalce v turistični agenciji Flintstones (tam bova delali s Sendi), in nadrejene v agenciji Hereke Goreme, kjer bo prakso opravljal Pavel.
Od nas pričakujejo, da pokažemo vse svoje talente, kreativnost, poskušamo čim bolj spoznati kulturo in se približati potencialnim kupcem storitev. Kaj natančno bomo počeli, bomo izvedeli jutri, na naš prvi delovni dan.
Po kratki predstavitvi podjetij, smo si sami ogledali mesto Goreme. Mesto je čudovito in polno turistov, še posebno Azijcev. Povzpeli smo se na vrh neke vzpetine in si pobližje pogledali razkošne hotele v Avanosu. Nato nas je čakal odhod z avtobusom.
Za nas je imel Tuncay pripravljeno posebno orientacijsko igro. Podal nam je papir z 17 nalogami, katere smo morali popoldne opraviti sami. Težave so se pojavile že takoj na začetku, saj nas je bilo strah vprašati za pomoč. Pogovarjati smo se morali s Turki, ki pa angleščine ne govorijo ravno dobro. Sicer pa so vsi zelo prijazni in radi pomagajo. Zanimivo se nam je zdelo, da v Turčiji ne upoštevajo prometnih znakov in semforjev, pešči smo ceste prečkali kot, da smo nesmrtni :D.
Poiskati smo morali kip Ataturka (ustanovitelja Turške republike), supermarket, se slikati z domačini in poskusiti pravi turški kebab. Kosilo smo si privoščili v velikem nakupovalnem centru, zanj pa smo vsi, skupaj s pijačo odšteli le 51 turških lir (okoli 9€!!).
Od zunaj smo si ogledali eno izmed večjih mošej v Nevshirju- Kursunlu Cami, pri kateri se je odprl čudovit razgled nad mestom. Po neprestani 4-urni hoji, smo si mesto dodobra ogledali, nato pa se odpravili nazaj proti hotelu, kjer smo zbrali fotografije, napisali prvi blog in prosti čas porabili tudi za pogovor z domačimi. Ker pa je bila lakota prehuda, smo se na večerjo odpravili že ob osmih. Po večerji smo se dobili s Tuncayem in spoznali njegovo ženo in otroke. Oznur je učiteljica angleščine, danes pa nas je naučila osnove turščine. Jezik je zelo zapleten in popolnoma drugačen od našega, zato nam je povzročal velike preglavice. Vse zapiske smo si slikali, Oznur pa nam je naročila, da jih moramo prepisati in se jih naučiti. Naučili smo se pozdravov, osnovnih fraz in štetja do 10. Po koncu prakse bomo turčino imeli v mezincu!
             Po napornem dnevu smo se odpravili v sobe, se stuširali, sedaj pa se počasi odpravljamo spat.



                                                Hoteli v Avanosu

                                              Grad Nevsehir

                                           Avanos selfie

                                            Pred nakupovalnim središčem

                                                   Naloge (posebno zanimiva 17.)

                                                           Ena izmed glavnih ulic


                                                           Zajtrk (hrenovke niso bile dobre)




Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

17. DAN: Sproščanje v bazenu

OOOOO, tokrat pa se je dan začel malo drugače. Zbudili smo se okrog devete ure, pozajtrkovali, nato pa uresničili naš načrt o obisku bazena. V zadnjih tednih nismo imeli veliko priložnosti za sproščanje, tako, da smo naš prvi popolnoma prost dan izkoristili za namakanje in sončenje. Obiskali smo bazen ob hotelu Holiday cave v kraju Goreme, kjer sicer preživljamo delovne dni. Pravijo, da smo odprli sezono kopanja, saj se Turkom vročina še ne zdi "tista taprava" nam pa se je skok v vodo prav prilegel (temperatura zadnje dni niha okrog 30° C).  V restavraciji ob hotelu smo si privoščili kosilo in nekaj osvežujočih pijač. Ob 5. uri smo se z avtobusom odpravili nazaj do hotela. Ko smo se stuširali in uredili, smo morali kupiti še manjše darilo za Tuncaya in njegovo družino, saj smo bili zvečer povabljeni na večerjo v njihovo stanovanje. Malo pred osmo uro so nas pobrali pred hotelom. Opazili smo da je njihov dom (čeprav živijo v bloku), zelo prostoren, ima več spalnic, kuhinj

19. DAN: Zadnji delovni dan in Turška noč

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v  svoji agenciji posvetil dnevnikom. Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje. Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za slovo.

20. DAN: Slovo od delodajalcev

Jutro se je začelo kasneje kot ponavadi, šele okrog 9. ure. Prejšnji večer nas je Serpil povabila k domačim na Bajramski zajtrk, katerega smo se z veseljem udeležili. Postregli so nam z več bureki, pečenim krompirjem, jajci, različnimi namazi, lepinjami in z domačim kruhom. Ko smo se do sitega najedli, so nam na največjem pladnju, kar smo jih kdaj videli, ponudili še oreščke in semena, ter toplo kavo in čaj. S Kadirjem, Utkom in Serpil smo se pogovarjali o naši praksi, nato pa druženje sklenili nadaljevati v pisarni v Goremu. Po poti do agencije smo se ustavili v draguljarni, kjer sva si s Sendi za darilo morali izbrati prstan, ki naju bo še bolj spominjal na preživete dni v Kapadokiji. Ker je bil to naš zadnji delovni dan, smo vsakemu od zaposlenih kupili vrečko turške kave in podarili fotografije, ki smo jih razvili prejšnji dan. Da so bili teh pozornosti zelo veseli, sploh ne bomo izgubljali besed. Ponovno smo se okrepčali s turško kavo, ki sva jo kupili s Sendi, se posladkali s čok