Preskoči na glavno vsebino

14. DAN: Večerja pri Sevval

Ponovno smo se zbudili ob sedmi uri, se pripravili za delo in se po zajtrku odpeljali v Goreme. Dnevi so si med sabo zelo podobni, potihem si vsi želimo, da sobota pride čimprej. Sicer je Turčija zelo lepa država, pa vendar je doma najlepše:D.
Na delovnem mestu smo pisale včerajšnji blog, ker smo ugotovile, da si lahko vzamemo več časa in je blog veliko bolje napisan. Dela tako ali tako ni veliko, ker je, kot smo že v prejšnjih blogih omenjali, Ramadan. Med temi prazniki, se Turki doma postijo (ne jejo in ne pijejo čez dan), zato tudi nimajo energije, da bi se udeleževali izletov, potovanj. Tako turistov, še posebno turških, v agenciji praktično ni. Posvetili sva se dnevnikom, ki jih moramo oddati v šoli in preurejali fotografije. Razmišljava, da bi izdelali kratek video iz vseh fotografij in posnetkov, ki sva jih posneli, če bova znali haha.
S Kadirjem in Serpil sva (med delovnim časom) obiskali nakupovalni center, ker si je Kadir moral kupiti čevlje za Bajram. V Nissari smo preživeli kakšno uro, nato pa smo se odpeljali nazaj do agencije Flintstones. Tam sva tudi pojedli kosilo.
Po delu smo odhiteli do Bima, diskonta v Nevsehirju, kjer smo kupili majhno malenkost za Sevval. Zvečer smo bili vabljeni na večerjo, katere smo se zelo veselili. Poleg bonboniere smo ji kupili še rdečo vrtnico, darilo pa smo skrbno zavili.
Časa smo imeli do 20:00, tako da smo se lahko počasi stuširali in uredili. Po nas je prišel Sevvalin oče z avtomobilom in nas nato odpeljal do njihovega bloka na drugem koncu mesta. Spoznali smo Sule in Sude, Sevvalini najboljši prijateljci, nato pa se posedli za mizo in okušali izvrstne turške jedi, ki jih je Sevval skuhala sama. Po večerji smo, dokler se ni shladilo, sedeli na balkonu in igrali Resnico ali izziv ;). Ker smo skupaj preživeli res dober večer, smo se dogovorili za še eno srečanje v sredo. Menimo, da se bi dobili v Goremu, skupaj povečerjali in spili kozarec vina v gostilni nad mestom.
Okrog 23:00 ure nas je Sevvalin oče odpeljal nazaj v hotel.



Sendi, Sevval, Nina, Pavel, Sule, Sude (z leve proti desni)

                                               Delišs fud



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

19. DAN: Zadnji delovni dan in Turška noč

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v  svoji agenciji posvetil dnevnikom. Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje. Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za sl...
Objavite komentar
Preberite več

18. DAN: Obisk večjega mesta

Po jutranji rutini (ki se je sicer začela šele ob 9. uri) smo se s Tuncayem odpeljali do malo večjega mesta Kayseri. Mesto je od Nevsehirja oddaljeno 70 km in ima približno milijon prebivalcev. Ko smo prispeli na cilj, smo si od daleč najprej pogledali ruševine gradu Kayseri in grobnico Alaca Kumbet. Slednja je zgrajena v obliki šotora in spominja na stavbe, ki so jih gradile karavane trgovcev s kamelami na Svileni poti. Ustavili smo se tudi v muzeju prvega predsednika Republike Turčije Mustafe Kemala Ataturka, kamor se je med svojim potepanjem zatekel le za dve noči. Pogledali smo si tudi dve mošeji. Mošeja Burunguz je največja mošeja v mestu, Cicelik pa ima tradicionalen modro-bel mozaik, ter je bila ne dolgo nazaj popolnoma renovirana. Za konec smo si ogledali tudi zelo znan turški bazar. Po napornem dnevu smo si vzeli čas za kosilo v bližnji restavraciji. Na poti do doma smo ob cesti kupovali marelice, ki so značilne za bližnje pokrajine. Po prihodu v hotel smo se odpravili na kra...
Objavite komentar
Preberite več

11. DAN: Na polovici

Dan se je začel ob sedmi uri z zajtrkom, nato pa smo se odpravili proti agencijam. Pavel je prevajal spletno stran o agenciji in se z Mirašem dogovoril, kaj bo pravzaprav delal jutri. Najbrž bo moral prevajati nekakšno besedilo. S Sendi pa sva imele bolj zanimiv delovni dan. Do 10h sva delali predstavitve v pisarni v Goremu, nato pa smo se skupaj s Serpil in Utkujem odpeljali do Urgupa. V njihovi podružnični agenciji nisva imeli veliko dela, saj nama na prenosniku ni uspelo popraviti interneta. Sva pa zato še malo bolj spoznali to turško mesto. Utku nama je svetoval, da si Urgup ogledava sami, zato sva se odločili za malo daljšo turo skozi ulice malih trgovinic. Sprehod sva sicer večinoma izkoristili za nakupovanje spominkov. Še prej so nama seveda postregli s turškim zajtrkom, krekerji, namazom iz oliv, prestami in sirom. Spoznale sva tudi Omana, starega prijatelja najinih nadrejenih. Med drugim smo se s Sevval (Oznurino nečakinjo) dokončno dogovorili za sobotno večerjo, s sabo bo...
Objavite komentar
Preberite več