Preskoči na glavno vsebino

15. DAN: Zadnja delovna nedelja

Ne vemo več, kako naj se lotimo s pisanjem bloga, ker se vsi dnevi začnejo enako:D.
Vstajanje, umivanje, zajtrkovanje, sledil je odhod na delo.
Pavel je danes obiskal frizerski salon, zato mu ni bilo treba v službo, s Sendi pa sva si morali najti zaposlitev. Najini nadrejeni se največkrat sončijo pred agencijo, midve pa skušava dolgčas pregnati znotraj pisarne. Ponovno sva pisali včerajšnji blog, zadnjo uro delavnika pa sva posvetili izdelovanju dnevnikov. Pospravljali sva po pisarni, saj je bila najina delovna miza polna papirjev in brošur, s katerimi sva si pomagali prejšnje dni. Kadirju sva pokazali najino narejeno brošuro, vendar nisva vedeli, da so jih nedolgo nazaj dali delati sami. Vseeno naju je pohvalil, ker sva se zelo trudili in jo (glede na to, da sva se s tem ukvarjali prvič) izdelali zelo dobro. Med delovnim časom k Serpil pogosto pridejo njeni prijatelji, takrat pa se midve s Sendi izkaževa za izvrstni "gostiteljici" in gostom skuhava čaj. Ponavadi sva ljudem zelo zanimivi, saj sva v tem mestu novi. Vsakemu gostu se predstaviva in poveva od kod prihajava.
Po končanem delu sva kot vedno odšli z avtobusom v hotel. Odhiteli sva zamenjat denar v bližnjo menjalnico, nato pa odskakljali zapravljat lire v šoping center Nissara.
Zvečer smo nameravali skupaj s koordinatorjem obiskati Hrib želja v Urgupu, vendar se je Tuncay opravičil, ker je v zadnjih dneh staknil prehlad. Tako smo večer preživeli ob toplem čaju v hotelskem pritličju in (že!) okrog pol enajste zaspali v udobnih posteljah.

Se redimo

                                                         Pavlova čupca




Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

17. DAN: Sproščanje v bazenu

OOOOO, tokrat pa se je dan začel malo drugače. Zbudili smo se okrog devete ure, pozajtrkovali, nato pa uresničili naš načrt o obisku bazena. V zadnjih tednih nismo imeli veliko priložnosti za sproščanje, tako, da smo naš prvi popolnoma prost dan izkoristili za namakanje in sončenje. Obiskali smo bazen ob hotelu Holiday cave v kraju Goreme, kjer sicer preživljamo delovne dni. Pravijo, da smo odprli sezono kopanja, saj se Turkom vročina še ne zdi "tista taprava" nam pa se je skok v vodo prav prilegel (temperatura zadnje dni niha okrog 30° C).  V restavraciji ob hotelu smo si privoščili kosilo in nekaj osvežujočih pijač. Ob 5. uri smo se z avtobusom odpravili nazaj do hotela. Ko smo se stuširali in uredili, smo morali kupiti še manjše darilo za Tuncaya in njegovo družino, saj smo bili zvečer povabljeni na večerjo v njihovo stanovanje. Malo pred osmo uro so nas pobrali pred hotelom. Opazili smo da je njihov dom (čeprav živijo v bloku), zelo prostoren, ima več spalnic, kuhinj

19. DAN: Zadnji delovni dan in Turška noč

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v  svoji agenciji posvetil dnevnikom. Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje. Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za slovo.

20. DAN: Slovo od delodajalcev

Jutro se je začelo kasneje kot ponavadi, šele okrog 9. ure. Prejšnji večer nas je Serpil povabila k domačim na Bajramski zajtrk, katerega smo se z veseljem udeležili. Postregli so nam z več bureki, pečenim krompirjem, jajci, različnimi namazi, lepinjami in z domačim kruhom. Ko smo se do sitega najedli, so nam na največjem pladnju, kar smo jih kdaj videli, ponudili še oreščke in semena, ter toplo kavo in čaj. S Kadirjem, Utkom in Serpil smo se pogovarjali o naši praksi, nato pa druženje sklenili nadaljevati v pisarni v Goremu. Po poti do agencije smo se ustavili v draguljarni, kjer sva si s Sendi za darilo morali izbrati prstan, ki naju bo še bolj spominjal na preživete dni v Kapadokiji. Ker je bil to naš zadnji delovni dan, smo vsakemu od zaposlenih kupili vrečko turške kave in podarili fotografije, ki smo jih razvili prejšnji dan. Da so bili teh pozornosti zelo veseli, sploh ne bomo izgubljali besed. Ponovno smo se okrepčali s turško kavo, ki sva jo kupili s Sendi, se posladkali s čok