Preskoči na glavno vsebino

15. DAN: Zadnja delovna nedelja

Ne vemo več, kako naj se lotimo s pisanjem bloga, ker se vsi dnevi začnejo enako:D.
Vstajanje, umivanje, zajtrkovanje, sledil je odhod na delo.
Pavel je danes obiskal frizerski salon, zato mu ni bilo treba v službo, s Sendi pa sva si morali najti zaposlitev. Najini nadrejeni se največkrat sončijo pred agencijo, midve pa skušava dolgčas pregnati znotraj pisarne. Ponovno sva pisali včerajšnji blog, zadnjo uro delavnika pa sva posvetili izdelovanju dnevnikov. Pospravljali sva po pisarni, saj je bila najina delovna miza polna papirjev in brošur, s katerimi sva si pomagali prejšnje dni. Kadirju sva pokazali najino narejeno brošuro, vendar nisva vedeli, da so jih nedolgo nazaj dali delati sami. Vseeno naju je pohvalil, ker sva se zelo trudili in jo (glede na to, da sva se s tem ukvarjali prvič) izdelali zelo dobro. Med delovnim časom k Serpil pogosto pridejo njeni prijatelji, takrat pa se midve s Sendi izkaževa za izvrstni "gostiteljici" in gostom skuhava čaj. Ponavadi sva ljudem zelo zanimivi, saj sva v tem mestu novi. Vsakemu gostu se predstaviva in poveva od kod prihajava.
Po končanem delu sva kot vedno odšli z avtobusom v hotel. Odhiteli sva zamenjat denar v bližnjo menjalnico, nato pa odskakljali zapravljat lire v šoping center Nissara.
Zvečer smo nameravali skupaj s koordinatorjem obiskati Hrib želja v Urgupu, vendar se je Tuncay opravičil, ker je v zadnjih dneh staknil prehlad. Tako smo večer preživeli ob toplem čaju v hotelskem pritličju in (že!) okrog pol enajste zaspali v udobnih posteljah.

Se redimo

                                                         Pavlova čupca




Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

19. DAN: Zadnji delovni dan in Turška noč

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v  svoji agenciji posvetil dnevnikom. Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje. Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za sl...

11. DAN: Na polovici

Dan se je začel ob sedmi uri z zajtrkom, nato pa smo se odpravili proti agencijam. Pavel je prevajal spletno stran o agenciji in se z Mirašem dogovoril, kaj bo pravzaprav delal jutri. Najbrž bo moral prevajati nekakšno besedilo. S Sendi pa sva imele bolj zanimiv delovni dan. Do 10h sva delali predstavitve v pisarni v Goremu, nato pa smo se skupaj s Serpil in Utkujem odpeljali do Urgupa. V njihovi podružnični agenciji nisva imeli veliko dela, saj nama na prenosniku ni uspelo popraviti interneta. Sva pa zato še malo bolj spoznali to turško mesto. Utku nama je svetoval, da si Urgup ogledava sami, zato sva se odločili za malo daljšo turo skozi ulice malih trgovinic. Sprehod sva sicer večinoma izkoristili za nakupovanje spominkov. Še prej so nama seveda postregli s turškim zajtrkom, krekerji, namazom iz oliv, prestami in sirom. Spoznale sva tudi Omana, starega prijatelja najinih nadrejenih. Med drugim smo se s Sevval (Oznurino nečakinjo) dokončno dogovorili za sobotno večerjo, s sabo bo...

18. DAN: Obisk večjega mesta

Po jutranji rutini (ki se je sicer začela šele ob 9. uri) smo se s Tuncayem odpeljali do malo večjega mesta Kayseri. Mesto je od Nevsehirja oddaljeno 70 km in ima približno milijon prebivalcev. Ko smo prispeli na cilj, smo si od daleč najprej pogledali ruševine gradu Kayseri in grobnico Alaca Kumbet. Slednja je zgrajena v obliki šotora in spominja na stavbe, ki so jih gradile karavane trgovcev s kamelami na Svileni poti. Ustavili smo se tudi v muzeju prvega predsednika Republike Turčije Mustafe Kemala Ataturka, kamor se je med svojim potepanjem zatekel le za dve noči. Pogledali smo si tudi dve mošeji. Mošeja Burunguz je največja mošeja v mestu, Cicelik pa ima tradicionalen modro-bel mozaik, ter je bila ne dolgo nazaj popolnoma renovirana. Za konec smo si ogledali tudi zelo znan turški bazar. Po napornem dnevu smo si vzeli čas za kosilo v bližnji restavraciji. Na poti do doma smo ob cesti kupovali marelice, ki so značilne za bližnje pokrajine. Po prihodu v hotel smo se odpravili na kra...