Preskoči na glavno vsebino

16. DAN: Začetek zadnjega tedna

Dan smo začeli kot vsakega do sedaj, z vstajanjem ob 7. uri in z zajtrkom. Odpeljali smo se do delovnih mest in začeli z delom.
S Sendi sva najino brošuro napisali v slovenščini, dodali nekaj fotografij in dokončali včerajšnji blog. Kadir je večino dneva prespal, vendar naju to ni motilo, saj sva imeli dovolj dela s pisanjem dnevnika. Serpil je bila danes odstona, Utku pa je obiskal družino v glavnem mestu Ankari.
Za kosilo sva si privoščili drago pašto v središču Gorem, ki je bila za 72 lir (cca. 13 € za dve osebi) zelo slaba. Čeprav se nam 13€ ne zdi veliko, si v Kapadokiji, za ta denar lahko kupiš marsikaj.
Paveeeeeeeeeel je dan preživel na blagajni. Večino dneva je plačeval račune, prodajal izlete in pomagal menjati denar.
Vrnili smo se nazaj v hotelske sobe, se osvežili po peklenski vročini in se do večerje sprehajali po mestu. Obiskali smo nekaj trgov in spili skodelico tradicionalne turške kave. Po večerji smo se s Tuncayem dobili v hotelskem pritličju in obiskali Urgup. Najprej smo se na pijačo odpravili na teraso prelepega bara (vklesanega v Hrib želja) s steklenimi tlemi (se je Tuncay pošalil, da je v tej gostilni skozi steklo padlo LE 10 ljudi haha), kjer smo si privoščili limonado in turško sladico s pistacijami. Pridružil se nam je tudi Pavlov šef Miraš. Ura je bila že krepko čez enajst, vendar smo sklenili naše druženje nadaljevati v drugi kavarni v isti ulici, kjer smo spili še eno skodelico turške kave (ni bila ravno skodelica, temveč 2dcl rjave vode v papirnatem kozarcu). Dogovorili smo se še o zadnjih podrobnostih jutrišnjega prostega dne, nato pa nas je Tuncay odpeljal nazaj do hotela.

Pašta je bla lepa sam za vidt

P.S. Slike z Urgupa bodo objavljene jutri. Ura je že pol enih zjutaj, internet pa dela le v pritličju hotela (ne da se nam še enkrat it u spodnji štuk).

P.P.S Hvala za razumevanje.


Obljubljene fotografije:D

                                          Na sliki je skalnati Hrib želja.

               
Urgup selfi

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

17. DAN: Sproščanje v bazenu

OOOOO, tokrat pa se je dan začel malo drugače. Zbudili smo se okrog devete ure, pozajtrkovali, nato pa uresničili naš načrt o obisku bazena. V zadnjih tednih nismo imeli veliko priložnosti za sproščanje, tako, da smo naš prvi popolnoma prost dan izkoristili za namakanje in sončenje. Obiskali smo bazen ob hotelu Holiday cave v kraju Goreme, kjer sicer preživljamo delovne dni. Pravijo, da smo odprli sezono kopanja, saj se Turkom vročina še ne zdi "tista taprava" nam pa se je skok v vodo prav prilegel (temperatura zadnje dni niha okrog 30° C).  V restavraciji ob hotelu smo si privoščili kosilo in nekaj osvežujočih pijač. Ob 5. uri smo se z avtobusom odpravili nazaj do hotela. Ko smo se stuširali in uredili, smo morali kupiti še manjše darilo za Tuncaya in njegovo družino, saj smo bili zvečer povabljeni na večerjo v njihovo stanovanje. Malo pred osmo uro so nas pobrali pred hotelom. Opazili smo da je njihov dom (čeprav živijo v bloku), zelo prostoren, ima več spalnic, kuhinj

19. DAN: Zadnji delovni dan in Turška noč

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v  svoji agenciji posvetil dnevnikom. Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje. Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za slovo.

20. DAN: Slovo od delodajalcev

Jutro se je začelo kasneje kot ponavadi, šele okrog 9. ure. Prejšnji večer nas je Serpil povabila k domačim na Bajramski zajtrk, katerega smo se z veseljem udeležili. Postregli so nam z več bureki, pečenim krompirjem, jajci, različnimi namazi, lepinjami in z domačim kruhom. Ko smo se do sitega najedli, so nam na največjem pladnju, kar smo jih kdaj videli, ponudili še oreščke in semena, ter toplo kavo in čaj. S Kadirjem, Utkom in Serpil smo se pogovarjali o naši praksi, nato pa druženje sklenili nadaljevati v pisarni v Goremu. Po poti do agencije smo se ustavili v draguljarni, kjer sva si s Sendi za darilo morali izbrati prstan, ki naju bo še bolj spominjal na preživete dni v Kapadokiji. Ker je bil to naš zadnji delovni dan, smo vsakemu od zaposlenih kupili vrečko turške kave in podarili fotografije, ki smo jih razvili prejšnji dan. Da so bili teh pozornosti zelo veseli, sploh ne bomo izgubljali besed. Ponovno smo se okrepčali s turško kavo, ki sva jo kupili s Sendi, se posladkali s čok