Preskoči na glavno vsebino

20. DAN: Slovo od delodajalcev

Jutro se je začelo kasneje kot ponavadi, šele okrog 9. ure. Prejšnji večer nas je Serpil povabila k domačim na Bajramski zajtrk, katerega smo se z veseljem udeležili. Postregli so nam z več bureki, pečenim krompirjem, jajci, različnimi namazi, lepinjami in z domačim kruhom. Ko smo se do sitega najedli, so nam na največjem pladnju, kar smo jih kdaj videli, ponudili še oreščke in semena, ter toplo kavo in čaj. S Kadirjem, Utkom in Serpil smo se pogovarjali o naši praksi, nato pa druženje sklenili nadaljevati v pisarni v Goremu. Po poti do agencije smo se ustavili v draguljarni, kjer sva si s Sendi za darilo morali izbrati prstan, ki naju bo še bolj spominjal na preživete dni v Kapadokiji. Ker je bil to naš zadnji delovni dan, smo vsakemu od zaposlenih kupili vrečko turške kave in podarili fotografije, ki smo jih razvili prejšnji dan. Da so bili teh pozornosti zelo veseli, sploh ne bomo izgubljali besed. Ponovno smo se okrepčali s turško kavo, ki sva jo kupili s Sendi, se posladkali s čokolado, nato pa je že prišel čas za slovo. S solzami v očeh (no ja, malo pretiravamo) sva se s Sendi poslovili in morali obljubiti, da se še vrneva v Turčijo, takrat z boljšimi polovicami haha. Pavel se je prav tako poslovil od Miraša in ostalih sodelavcev, nato pa smo se odpravili nazaj do hotela. Po delu smo se lotili s pakiranjem in s pospravljanjem sobe. S Sendi sva se še zadnjič sprehajali po mestu, obiskali nekaj trgovinic, nato pa se počasi uredili za večerjo, na katero se je povabil tudi Tuncay. Skupaj smo obujali spomine na zadnje 3 tedne in se čudili, kam so ti dnevi tako hitro minili. Koordinator nas je pohvalil in povedal, da smo bili super "Postojna team" in, da bo za nas vedno nekaj prostora v Kapadokiji. Zahvalili smo se mu za to izkušnjo in ga hkrati tudi mi povabili v Slovenijo, da si lahko ogleda še naš košček Evrope. Tuncay nam je svetoval naj zadnjo noč odidemo spat malo prej, da ne bomo na dan odhoda preveč utrujeni, nato pa smo se še zadnjič poslovili.
Zadnji večer smo se odločili preživeti v bližnjem baru, kamor smo se odpravili peš. Med sprehodom smo se pogovarjali, kaj nam je bilo všeč in kaj ne, ter ugotovili, da ne bi ničesar spremenili- bili smo odlična ekipa, ki se je proti koncu te izkušnje med sabo le še bolj povezala. V postelje smo se (še zadnjič :c) odpravili okoli 23. ure.

Pavel s sodelavci

                                                Agencija Flintstones

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

10. DAN: Sončni vzhod z baloni

Danes smo imeli prost dan, vendar smo vseeno vstali prej kot ponavadi. Tuncay nas je v pritličju pričakal že ob 5ih zjutraj in nas odpeljal na ogled balonov. Sončni vzhod nas je enostavno navdušil! Odpeljali smo se na več različnih lokacij, da smo si samo vzletanje ogledali pobližje in od daleč. Baloni so tudi precej večji in bolj hrupni, kot smo si predstavljali. Turisti, ki so vzletali, so večinoma prihajali iz Azije in Evrope. Po ogledu smo se odpravili nazaj v hotelske sobe in si privoščili lepotni spanec (hahah) do 11h. Ker smo preskočili zajtrk, smo bili za kosilo že precej lačni. Na kosilo peš odpravili do trgovskega centra. Ob pol dveh sta nas v pritličju že čakala Oznur in Tuncay in nas z avtomobilom odpeljala do prve znamenitosti, samostana Keslik. Vožnja je trajala več kot 45 minut, peljali smo se tudi skozi mesto Urgup. Samostan Keslik je velik, v jamo vklesan kompleks s večimi prostori. Samostan vsebuje kamnito učilnico, ki je služila tudi kot jedilnica, cerkev in vinarno
Objavite komentar
Preberite več

1. DAN: Ljubljana-Istanbul-Kayseri-Nevsehir

           Zjutraj ob pol sedmih, smo se s Sendi in profesorico Katjo Valenčič Koren dobili pred Hoferjem, se poslovili od staršev in se odpravili proti letališču Brnik. Med potjo smo pobrali še Pavla, nato pa se skupaj odpravili novi dogodivščini na proti.                Na letališču smo opravili check-in,   oddali prtljago, profesorica pa nas je poučila o letališču in kako vse poteka. Opravili smo rentgen in pri vkrcavanju na letalo naleteli na prvo oviro. Potni list mora biti za vstop v Turčijo veljaven vsaj še pol leta, tega pa profesorica ni vedela. Na koncu smo se morali v Istanbul odpraviti sami. Let je potekal mirno, čeprav smo paničarili ob vzletanju in pristajanju. Med letom smo dobili izvrsten zajtrk, stevardese pa so nam ponujale tudi pijačo. Po 1 uri in 40 minutah smo prispeli na eno izmed največjih letališč v Istanbulu- Ataturk letališče. Po začetni zmedi in parih zgrešenih smereh, smo v eni uri našli pravi terminal. Nekajkrat smo za smer vprašali zaposlene, ki so na
Objavite komentar
Preberite več

3. DAN: Prvi delovni dan

Ponovno smo se zbudili med nočnim bobnanjem po mestu, vendar nas hrup ni več presenetil. Navajeni smo na vsakodnevno klicanje k molitvi, 5x na dan. Ob 7. uri smo se zbudili, uredili in se odpravili na zajtrk v hotelsko restavracijo. Hrana nas je spet navdušila, posebno okusna so bila umešana jajca z zelenjavo. Opazili smo, da je ponujena hrana vedno sveža in začinjena z značilnimi turškimi začimbami.  Tipični turški zajtrk je sestavljen iz sira, masla, oliv, jajc, paradižnika, kumar, marmelade, medu in kajmaka. Prav tako med ”jutranjo” hrano spadajo pikantna turška klobasa, imenovana Sucuk in nekatere vrste juhe.  Zajtrk pa ni pravi brez turškega čaja, ki ga Turki pijejo ne glede na uro. Sledila je razburljiva vožnja z avtobusom do mesta Goreme, kjer so nas v agencijah že čakali delodajalci. Bili smo prestrašeni, ker nismo vedeli, kaj točno od nas pričakujejo. Pavel je spremljal prevoze turistov, z mentorjem pa je obiskal tudi hotel, katerega sobe so izklesane v skale. Kot zanimivo
Objavite komentar
Preberite več