Preskoči na glavno vsebino

9. DAN: Obisk frizerskega salona

Zbudili smo se v sončno jutro in se odpravili na skupni zajtrk. Ponavadi si privoščimo umešana jajčka in malo zelenjave, seveda pa je na voljo tudi nekaj različnih vrst kruha in namazov. Kar solidno. Po zajtrku smo se odpravili na svoja delovna mesta.
S Sendi sva se odločili, da bova naredili brošure v angleščini in slovenščini. Ker se na izdelovanje brošur nobena ne spozna, nama je prva stran vzela kar več ur. Posvetili sva se tudi predstavitvi, katero bomo predstavili v petek. Za še bolj zanimiv delovni dan je poskrbel Utku, ki je naju popeljal na kratko vožnjo s štirkolesnikom iz agencije. Sendi se je v vožnji tudi preizkusila, mene pa je bilo preveč strah haha. Za kosilo sva uživali v turških picah (pidah) in v Ayranu (slastnem tekočem jogurtu). Pavel je izdeloval vprašalnik o Kapadokiji. Nato smo se z avtobusom odpeljali nazaj do hotela.
S Sendi sva se že dalj časa pogovarjali o obisku kakšnega frizerja, da nama postriže in pobarva lase. Super priložnost se nama je ponudila kar tukaj, v Nevsehirju. Bratranec Tuncayeve žene Oznur, ima v lasti priznan frizerski salon, zato sva na končni znesek dobile tudi manjši popust. Striženje in barvanje las, je za polovico cenejše kot v Sloveniji!
Sama komunikacija s frizerji je bila sicer zelo slaba, angleščine namreč ne znajo. Na srečo nas je do frizerja in nazaj pospremila Oznurina nečakinja Sevval, ki je frizerjem prevajala kaj si pravzaprav želiva. Sevval nas je (ker smo tako fajn) povabila na večerjo, ki jo prireja v soboto. Zraven bo pripeljala tudi svoje prijatelje:D.
Tuncay nas je po večerji odpeljal na čaj v mesto Goreme, v čudovit bar s pogledom na cvetoč turističen kraj. Pogovarjali smo se, kaj nam je v Turčiji všeč in kaj ne, ter kakšne so razlike med Turki in Slovenci. Povedal nam je tudi, da je v Goremu opravljal različna dela že kot najstnik in da mu je to mesto zelo pri srcu. Okrog 10. ure smo se vrnili v svoje sobe, saj nas jutri čaka precej naporen dan.

Na sliki je štirikolesnik z interneta

Sevval, Pavel in Nina v fizerskem salonu. Sendi v ozadju.


Čajčk


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

17. DAN: Sproščanje v bazenu

OOOOO, tokrat pa se je dan začel malo drugače. Zbudili smo se okrog devete ure, pozajtrkovali, nato pa uresničili naš načrt o obisku bazena. V zadnjih tednih nismo imeli veliko priložnosti za sproščanje, tako, da smo naš prvi popolnoma prost dan izkoristili za namakanje in sončenje. Obiskali smo bazen ob hotelu Holiday cave v kraju Goreme, kjer sicer preživljamo delovne dni. Pravijo, da smo odprli sezono kopanja, saj se Turkom vročina še ne zdi "tista taprava" nam pa se je skok v vodo prav prilegel (temperatura zadnje dni niha okrog 30° C).  V restavraciji ob hotelu smo si privoščili kosilo in nekaj osvežujočih pijač. Ob 5. uri smo se z avtobusom odpravili nazaj do hotela. Ko smo se stuširali in uredili, smo morali kupiti še manjše darilo za Tuncaya in njegovo družino, saj smo bili zvečer povabljeni na večerjo v njihovo stanovanje. Malo pred osmo uro so nas pobrali pred hotelom. Opazili smo da je njihov dom (čeprav živijo v bloku), zelo prostoren, ima več spalnic, kuhinj

19. DAN: Zadnji delovni dan in Turška noč

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v  svoji agenciji posvetil dnevnikom. Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje. Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za slovo.

20. DAN: Slovo od delodajalcev

Jutro se je začelo kasneje kot ponavadi, šele okrog 9. ure. Prejšnji večer nas je Serpil povabila k domačim na Bajramski zajtrk, katerega smo se z veseljem udeležili. Postregli so nam z več bureki, pečenim krompirjem, jajci, različnimi namazi, lepinjami in z domačim kruhom. Ko smo se do sitega najedli, so nam na največjem pladnju, kar smo jih kdaj videli, ponudili še oreščke in semena, ter toplo kavo in čaj. S Kadirjem, Utkom in Serpil smo se pogovarjali o naši praksi, nato pa druženje sklenili nadaljevati v pisarni v Goremu. Po poti do agencije smo se ustavili v draguljarni, kjer sva si s Sendi za darilo morali izbrati prstan, ki naju bo še bolj spominjal na preživete dni v Kapadokiji. Ker je bil to naš zadnji delovni dan, smo vsakemu od zaposlenih kupili vrečko turške kave in podarili fotografije, ki smo jih razvili prejšnji dan. Da so bili teh pozornosti zelo veseli, sploh ne bomo izgubljali besed. Ponovno smo se okrepčali s turško kavo, ki sva jo kupili s Sendi, se posladkali s čok