Preskoči na glavno vsebino

1. DAN: Ljubljana-Istanbul-Kayseri-Nevsehir

          Zjutraj ob pol sedmih, smo se s Sendi in profesorico Katjo Valenčič Koren dobili pred Hoferjem, se poslovili od staršev in se odpravili proti letališču Brnik. Med potjo smo pobrali še Pavla, nato pa se skupaj odpravili novi dogodivščini na proti.
               Na letališču smo opravili check-in,  oddali prtljago, profesorica pa nas je poučila o letališču in kako vse poteka. Opravili smo rentgen in pri vkrcavanju na letalo naleteli na prvo oviro. Potni list mora biti za vstop v Turčijo veljaven vsaj še pol leta, tega pa profesorica ni vedela. Na koncu smo se morali v Istanbul odpraviti sami.
Let je potekal mirno, čeprav smo paničarili ob vzletanju in pristajanju. Med letom smo dobili izvrsten zajtrk, stevardese pa so nam ponujale tudi pijačo. Po 1 uri in 40 minutah smo prispeli na eno izmed največjih letališč v Istanbulu- Ataturk letališče. Po začetni zmedi in parih zgrešenih smereh, smo v eni uri našli pravi terminal. Nekajkrat smo za smer vprašali zaposlene, ki so nam z veseljem pomagali (čeprav narobe).
Po ponovnem rentgenu in pregledu smo več ur čakali na vkrcanje na letalo za Kayseri. Na letalu smo se zabavali z interaktivnimi ekrani in z zanimivimi indijskimi potniki. Tokrat so nam med letom postregli s toplim sendvičem z neko črno snovjo. Ne vemo kaj smo jedli, ampak je bilo dobro.
Na letališču Kayseri nismo dobili prtljage na tekočem traku, zato je nas, ter ostale, uslužbenka usmerila na nek drug del letališča, kjer smo končno dobili svoje kovčke.
Zunaj nas je že čakal voznik kombija in nas odpeljal do mesta Goreme. Spoznali smo našega mentorja Tuncaya in od zunaj turistično agencijo, kjer bo prakso opravljal Pavel. Tuncay nas je nato s svojim avtom odpeljal do hotela, kjer bomo nastanjeni. Med vožnjo nam je jedrnato predstavil mesto Goreme in Nevsehir, ustavili pa smo se tudi v mestu Uchisar in posneli prve fotografije kamnitih znamenitosti. Kot za zanimivost nam je Tuncay povedal, da v Sloveniji poznamo deževne dneve, v Kapadokiji pa deževne minute. Deževno vreme je namreč pri njih zelo redek pojav.
Utrujeni smo prispeli v hotel in se namestili v udobnih sobah. Sledila je večerja z Tuncayem. Hrana je bila odlična, vendar jo je bilo preveč. Smejali smo se temu, da se bomo v Slovenijo vrnili veliko težji. Tuncay nas je povabil na turški čaj, povabilo smo kljub izčrpanosti sprejeli. Čaj je bil vrel in sploh ne tako dobrega okusa. Upamo, da se bomo na popolnoma drugačne okuse v 3 tednih navadili.
               Vrnili smo se v naše sobe in bili priča prvemu klicu za molitev. Življenja je bilo v Nevsehirju kljub pozni uri zelo veliko. V sobah smo le še razpakirali, se stuširali in popadali v postelje.


                                                      Prvi utrinki z letala

Razgled z letala


                                       
                                                        Razgled z letala 2

                                                                 Uchisar


                                                            Zelo dober čaj

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

19. DAN: Zadnji delovni dan in Turška noč

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v  svoji agenciji posvetil dnevnikom. Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje. Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za slovo.
Objavite komentar
Preberite več

17. DAN: Sproščanje v bazenu

OOOOO, tokrat pa se je dan začel malo drugače. Zbudili smo se okrog devete ure, pozajtrkovali, nato pa uresničili naš načrt o obisku bazena. V zadnjih tednih nismo imeli veliko priložnosti za sproščanje, tako, da smo naš prvi popolnoma prost dan izkoristili za namakanje in sončenje. Obiskali smo bazen ob hotelu Holiday cave v kraju Goreme, kjer sicer preživljamo delovne dni. Pravijo, da smo odprli sezono kopanja, saj se Turkom vročina še ne zdi "tista taprava" nam pa se je skok v vodo prav prilegel (temperatura zadnje dni niha okrog 30° C).  V restavraciji ob hotelu smo si privoščili kosilo in nekaj osvežujočih pijač. Ob 5. uri smo se z avtobusom odpravili nazaj do hotela. Ko smo se stuširali in uredili, smo morali kupiti še manjše darilo za Tuncaya in njegovo družino, saj smo bili zvečer povabljeni na večerjo v njihovo stanovanje. Malo pred osmo uro so nas pobrali pred hotelom. Opazili smo da je njihov dom (čeprav živijo v bloku), zelo prostoren, ima več spalnic, kuhinj
Objavite komentar
Preberite več

10. DAN: Sončni vzhod z baloni

Danes smo imeli prost dan, vendar smo vseeno vstali prej kot ponavadi. Tuncay nas je v pritličju pričakal že ob 5ih zjutraj in nas odpeljal na ogled balonov. Sončni vzhod nas je enostavno navdušil! Odpeljali smo se na več različnih lokacij, da smo si samo vzletanje ogledali pobližje in od daleč. Baloni so tudi precej večji in bolj hrupni, kot smo si predstavljali. Turisti, ki so vzletali, so večinoma prihajali iz Azije in Evrope. Po ogledu smo se odpravili nazaj v hotelske sobe in si privoščili lepotni spanec (hahah) do 11h. Ker smo preskočili zajtrk, smo bili za kosilo že precej lačni. Na kosilo peš odpravili do trgovskega centra. Ob pol dveh sta nas v pritličju že čakala Oznur in Tuncay in nas z avtomobilom odpeljala do prve znamenitosti, samostana Keslik. Vožnja je trajala več kot 45 minut, peljali smo se tudi skozi mesto Urgup. Samostan Keslik je velik, v jamo vklesan kompleks s večimi prostori. Samostan vsebuje kamnito učilnico, ki je služila tudi kot jedilnica, cerkev in vinarno
Objavite komentar
Preberite več