Preskoči na glavno vsebino

1. DAN: Ljubljana-Istanbul-Kayseri-Nevsehir

          Zjutraj ob pol sedmih, smo se s Sendi in profesorico Katjo Valenčič Koren dobili pred Hoferjem, se poslovili od staršev in se odpravili proti letališču Brnik. Med potjo smo pobrali še Pavla, nato pa se skupaj odpravili novi dogodivščini na proti.
               Na letališču smo opravili check-in,  oddali prtljago, profesorica pa nas je poučila o letališču in kako vse poteka. Opravili smo rentgen in pri vkrcavanju na letalo naleteli na prvo oviro. Potni list mora biti za vstop v Turčijo veljaven vsaj še pol leta, tega pa profesorica ni vedela. Na koncu smo se morali v Istanbul odpraviti sami.
Let je potekal mirno, čeprav smo paničarili ob vzletanju in pristajanju. Med letom smo dobili izvrsten zajtrk, stevardese pa so nam ponujale tudi pijačo. Po 1 uri in 40 minutah smo prispeli na eno izmed največjih letališč v Istanbulu- Ataturk letališče. Po začetni zmedi in parih zgrešenih smereh, smo v eni uri našli pravi terminal. Nekajkrat smo za smer vprašali zaposlene, ki so nam z veseljem pomagali (čeprav narobe).
Po ponovnem rentgenu in pregledu smo več ur čakali na vkrcanje na letalo za Kayseri. Na letalu smo se zabavali z interaktivnimi ekrani in z zanimivimi indijskimi potniki. Tokrat so nam med letom postregli s toplim sendvičem z neko črno snovjo. Ne vemo kaj smo jedli, ampak je bilo dobro.
Na letališču Kayseri nismo dobili prtljage na tekočem traku, zato je nas, ter ostale, uslužbenka usmerila na nek drug del letališča, kjer smo končno dobili svoje kovčke.
Zunaj nas je že čakal voznik kombija in nas odpeljal do mesta Goreme. Spoznali smo našega mentorja Tuncaya in od zunaj turistično agencijo, kjer bo prakso opravljal Pavel. Tuncay nas je nato s svojim avtom odpeljal do hotela, kjer bomo nastanjeni. Med vožnjo nam je jedrnato predstavil mesto Goreme in Nevsehir, ustavili pa smo se tudi v mestu Uchisar in posneli prve fotografije kamnitih znamenitosti. Kot za zanimivost nam je Tuncay povedal, da v Sloveniji poznamo deževne dneve, v Kapadokiji pa deževne minute. Deževno vreme je namreč pri njih zelo redek pojav.
Utrujeni smo prispeli v hotel in se namestili v udobnih sobah. Sledila je večerja z Tuncayem. Hrana je bila odlična, vendar jo je bilo preveč. Smejali smo se temu, da se bomo v Slovenijo vrnili veliko težji. Tuncay nas je povabil na turški čaj, povabilo smo kljub izčrpanosti sprejeli. Čaj je bil vrel in sploh ne tako dobrega okusa. Upamo, da se bomo na popolnoma drugačne okuse v 3 tednih navadili.
               Vrnili smo se v naše sobe in bili priča prvemu klicu za molitev. Življenja je bilo v Nevsehirju kljub pozni uri zelo veliko. V sobah smo le še razpakirali, se stuširali in popadali v postelje.


                                                      Prvi utrinki z letala

Razgled z letala


                                       
                                                        Razgled z letala 2

                                                                 Uchisar


                                                            Zelo dober čaj

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

19. DAN: Zadnji delovni dan in Turška noč

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v  svoji agenciji posvetil dnevnikom. Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje. Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za sl...
Objavite komentar
Preberite več

18. DAN: Obisk večjega mesta

Po jutranji rutini (ki se je sicer začela šele ob 9. uri) smo se s Tuncayem odpeljali do malo večjega mesta Kayseri. Mesto je od Nevsehirja oddaljeno 70 km in ima približno milijon prebivalcev. Ko smo prispeli na cilj, smo si od daleč najprej pogledali ruševine gradu Kayseri in grobnico Alaca Kumbet. Slednja je zgrajena v obliki šotora in spominja na stavbe, ki so jih gradile karavane trgovcev s kamelami na Svileni poti. Ustavili smo se tudi v muzeju prvega predsednika Republike Turčije Mustafe Kemala Ataturka, kamor se je med svojim potepanjem zatekel le za dve noči. Pogledali smo si tudi dve mošeji. Mošeja Burunguz je največja mošeja v mestu, Cicelik pa ima tradicionalen modro-bel mozaik, ter je bila ne dolgo nazaj popolnoma renovirana. Za konec smo si ogledali tudi zelo znan turški bazar. Po napornem dnevu smo si vzeli čas za kosilo v bližnji restavraciji. Na poti do doma smo ob cesti kupovali marelice, ki so značilne za bližnje pokrajine. Po prihodu v hotel smo se odpravili na kra...
Objavite komentar
Preberite več

11. DAN: Na polovici

Dan se je začel ob sedmi uri z zajtrkom, nato pa smo se odpravili proti agencijam. Pavel je prevajal spletno stran o agenciji in se z Mirašem dogovoril, kaj bo pravzaprav delal jutri. Najbrž bo moral prevajati nekakšno besedilo. S Sendi pa sva imele bolj zanimiv delovni dan. Do 10h sva delali predstavitve v pisarni v Goremu, nato pa smo se skupaj s Serpil in Utkujem odpeljali do Urgupa. V njihovi podružnični agenciji nisva imeli veliko dela, saj nama na prenosniku ni uspelo popraviti interneta. Sva pa zato še malo bolj spoznali to turško mesto. Utku nama je svetoval, da si Urgup ogledava sami, zato sva se odločili za malo daljšo turo skozi ulice malih trgovinic. Sprehod sva sicer večinoma izkoristili za nakupovanje spominkov. Še prej so nama seveda postregli s turškim zajtrkom, krekerji, namazom iz oliv, prestami in sirom. Spoznale sva tudi Omana, starega prijatelja najinih nadrejenih. Med drugim smo se s Sevval (Oznurino nečakinjo) dokončno dogovorili za sobotno večerjo, s sabo bo...
Objavite komentar
Preberite več