Zjutraj ob pol sedmih, smo se s Sendi in profesorico Katjo
Valenčič Koren dobili pred Hoferjem, se poslovili od staršev in se odpravili
proti letališču Brnik. Med potjo smo pobrali še Pavla, nato pa se skupaj
odpravili novi dogodivščini na proti.
Na letališču smo opravili check-in, oddali prtljago, profesorica pa nas je poučila
o letališču in kako vse poteka. Opravili smo rentgen in pri vkrcavanju na
letalo naleteli na prvo oviro. Potni list mora biti za vstop v Turčijo veljaven
vsaj še pol leta, tega pa profesorica ni vedela. Na koncu smo se morali v
Istanbul odpraviti sami.
Let je potekal mirno, čeprav smo paničarili ob vzletanju in
pristajanju. Med letom smo dobili izvrsten zajtrk, stevardese pa so nam
ponujale tudi pijačo. Po 1 uri in 40 minutah smo prispeli na eno izmed
največjih letališč v Istanbulu- Ataturk letališče. Po začetni zmedi in parih
zgrešenih smereh, smo v eni uri našli pravi terminal. Nekajkrat smo za smer
vprašali zaposlene, ki so nam z veseljem pomagali (čeprav narobe).
Po ponovnem rentgenu in pregledu smo več ur čakali na
vkrcanje na letalo za Kayseri. Na letalu smo se zabavali z interaktivnimi
ekrani in z zanimivimi indijskimi potniki. Tokrat so nam med letom postregli s
toplim sendvičem z neko črno snovjo. Ne vemo kaj smo jedli, ampak je bilo
dobro.
Na letališču Kayseri nismo dobili prtljage na tekočem traku,
zato je nas, ter ostale, uslužbenka usmerila na nek drug del letališča, kjer
smo končno dobili svoje kovčke.
Zunaj nas je že čakal voznik kombija in nas odpeljal do
mesta Goreme. Spoznali smo našega mentorja Tuncaya in od zunaj turistično
agencijo, kjer bo prakso opravljal Pavel. Tuncay nas je nato s svojim avtom
odpeljal do hotela, kjer bomo nastanjeni. Med vožnjo nam je jedrnato predstavil
mesto Goreme in Nevsehir, ustavili pa smo se tudi v mestu Uchisar in posneli
prve fotografije kamnitih znamenitosti. Kot za zanimivost nam je Tuncay povedal,
da v Sloveniji poznamo deževne dneve, v Kapadokiji pa deževne minute. Deževno
vreme je namreč pri njih zelo redek pojav.
Utrujeni smo prispeli v hotel in se namestili v udobnih
sobah. Sledila je večerja z Tuncayem. Hrana je bila odlična, vendar jo je bilo
preveč. Smejali smo se temu, da se bomo v Slovenijo vrnili veliko težji. Tuncay
nas je povabil na turški čaj, povabilo smo kljub izčrpanosti sprejeli. Čaj je
bil vrel in sploh ne tako dobrega okusa. Upamo, da se bomo na popolnoma
drugačne okuse v 3 tednih navadili.
Vrnili smo se v naše sobe in bili priča prvemu klicu za
molitev. Življenja je bilo v Nevsehirju kljub pozni uri zelo veliko. V sobah
smo le še razpakirali, se stuširali in popadali v postelje.
Razgled z letala
Razgled z letala 2
Zelo dober čaj
Komentarji
Objavite komentar