Preskoči na glavno vsebino

1. DAN: Ljubljana-Istanbul-Kayseri-Nevsehir

          Zjutraj ob pol sedmih, smo se s Sendi in profesorico Katjo Valenčič Koren dobili pred Hoferjem, se poslovili od staršev in se odpravili proti letališču Brnik. Med potjo smo pobrali še Pavla, nato pa se skupaj odpravili novi dogodivščini na proti.
               Na letališču smo opravili check-in,  oddali prtljago, profesorica pa nas je poučila o letališču in kako vse poteka. Opravili smo rentgen in pri vkrcavanju na letalo naleteli na prvo oviro. Potni list mora biti za vstop v Turčijo veljaven vsaj še pol leta, tega pa profesorica ni vedela. Na koncu smo se morali v Istanbul odpraviti sami.
Let je potekal mirno, čeprav smo paničarili ob vzletanju in pristajanju. Med letom smo dobili izvrsten zajtrk, stevardese pa so nam ponujale tudi pijačo. Po 1 uri in 40 minutah smo prispeli na eno izmed največjih letališč v Istanbulu- Ataturk letališče. Po začetni zmedi in parih zgrešenih smereh, smo v eni uri našli pravi terminal. Nekajkrat smo za smer vprašali zaposlene, ki so nam z veseljem pomagali (čeprav narobe).
Po ponovnem rentgenu in pregledu smo več ur čakali na vkrcanje na letalo za Kayseri. Na letalu smo se zabavali z interaktivnimi ekrani in z zanimivimi indijskimi potniki. Tokrat so nam med letom postregli s toplim sendvičem z neko črno snovjo. Ne vemo kaj smo jedli, ampak je bilo dobro.
Na letališču Kayseri nismo dobili prtljage na tekočem traku, zato je nas, ter ostale, uslužbenka usmerila na nek drug del letališča, kjer smo končno dobili svoje kovčke.
Zunaj nas je že čakal voznik kombija in nas odpeljal do mesta Goreme. Spoznali smo našega mentorja Tuncaya in od zunaj turistično agencijo, kjer bo prakso opravljal Pavel. Tuncay nas je nato s svojim avtom odpeljal do hotela, kjer bomo nastanjeni. Med vožnjo nam je jedrnato predstavil mesto Goreme in Nevsehir, ustavili pa smo se tudi v mestu Uchisar in posneli prve fotografije kamnitih znamenitosti. Kot za zanimivost nam je Tuncay povedal, da v Sloveniji poznamo deževne dneve, v Kapadokiji pa deževne minute. Deževno vreme je namreč pri njih zelo redek pojav.
Utrujeni smo prispeli v hotel in se namestili v udobnih sobah. Sledila je večerja z Tuncayem. Hrana je bila odlična, vendar jo je bilo preveč. Smejali smo se temu, da se bomo v Slovenijo vrnili veliko težji. Tuncay nas je povabil na turški čaj, povabilo smo kljub izčrpanosti sprejeli. Čaj je bil vrel in sploh ne tako dobrega okusa. Upamo, da se bomo na popolnoma drugačne okuse v 3 tednih navadili.
               Vrnili smo se v naše sobe in bili priča prvemu klicu za molitev. Življenja je bilo v Nevsehirju kljub pozni uri zelo veliko. V sobah smo le še razpakirali, se stuširali in popadali v postelje.


                                                      Prvi utrinki z letala

Razgled z letala


                                       
                                                        Razgled z letala 2

                                                                 Uchisar


                                                            Zelo dober čaj

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

17. DAN: Sproščanje v bazenu

OOOOO, tokrat pa se je dan začel malo drugače. Zbudili smo se okrog devete ure, pozajtrkovali, nato pa uresničili naš načrt o obisku bazena. V zadnjih tednih nismo imeli veliko priložnosti za sproščanje, tako, da smo naš prvi popolnoma prost dan izkoristili za namakanje in sončenje. Obiskali smo bazen ob hotelu Holiday cave v kraju Goreme, kjer sicer preživljamo delovne dni. Pravijo, da smo odprli sezono kopanja, saj se Turkom vročina še ne zdi "tista taprava" nam pa se je skok v vodo prav prilegel (temperatura zadnje dni niha okrog 30° C).  V restavraciji ob hotelu smo si privoščili kosilo in nekaj osvežujočih pijač. Ob 5. uri smo se z avtobusom odpravili nazaj do hotela. Ko smo se stuširali in uredili, smo morali kupiti še manjše darilo za Tuncaya in njegovo družino, saj smo bili zvečer povabljeni na večerjo v njihovo stanovanje. Malo pred osmo uro so nas pobrali pred hotelom. Opazili smo da je njihov dom (čeprav živijo v bloku), zelo prostoren, ima več spalnic, kuhinj

19. DAN: Zadnji delovni dan in Turška noč

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v  svoji agenciji posvetil dnevnikom. Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje. Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za slovo.

20. DAN: Slovo od delodajalcev

Jutro se je začelo kasneje kot ponavadi, šele okrog 9. ure. Prejšnji večer nas je Serpil povabila k domačim na Bajramski zajtrk, katerega smo se z veseljem udeležili. Postregli so nam z več bureki, pečenim krompirjem, jajci, različnimi namazi, lepinjami in z domačim kruhom. Ko smo se do sitega najedli, so nam na največjem pladnju, kar smo jih kdaj videli, ponudili še oreščke in semena, ter toplo kavo in čaj. S Kadirjem, Utkom in Serpil smo se pogovarjali o naši praksi, nato pa druženje sklenili nadaljevati v pisarni v Goremu. Po poti do agencije smo se ustavili v draguljarni, kjer sva si s Sendi za darilo morali izbrati prstan, ki naju bo še bolj spominjal na preživete dni v Kapadokiji. Ker je bil to naš zadnji delovni dan, smo vsakemu od zaposlenih kupili vrečko turške kave in podarili fotografije, ki smo jih razvili prejšnji dan. Da so bili teh pozornosti zelo veseli, sploh ne bomo izgubljali besed. Ponovno smo se okrepčali s turško kavo, ki sva jo kupili s Sendi, se posladkali s čok