Jutro smo začeli ob 7. uri zjutraj. Najprej smo se uredili, malo pospravili po sobi, nato pa sestradani odhiteli na zajtrk. Na delo smo se odpravili takoj po zajtrku z javnim prevozom ob pol osmih.
Na avtobusu nama je (Nini in Sendi) nek fant odstopil sedeže, ker moški in ženske pač ne smejo sedeti skupaj. Na sploh je vožnja z avtobusom prava dogodivščina, večkrat vozniki vozijo kar z odprtimi vrati, ali pa neobzirno sekajo ovinke.
Sledil je prihod v Goreme, zavedali smo se, da se nam obeta zanimiv dan.
Na delu so nama s Sendi povedali, da bova danes dan preživeli kot spremljevalki skupine turistov, ki so se odpravljali na ti. "red tour". Izlet je vseboval ogled Golobje doline (Piegon valley), Doline ljubezni, gradu Uchisar, odprtega muzeja Goreme, lončarne in obrtno delavnico, kjer izdelujejo usnje. Obiskovalci so prihajali iz Malezije, Švice in iz Čila.
Celoten dan je bil zelo zanimiv, vendar naju je zelo izčrpala vročina. Turška vodnica Peppa je pojasnila vso zgodovino Gorema, Avanosa, Uchisarja in mesta Kayseri. Po ogledu dolin in čudovitih kamnitih skulptur smo se odpravili na kosilo v bližnjo restavracijo. Peppa je zelo doživeto govorila o vseh znamenitostih, z veseljem je odgovarjala na naša vprašanja in se potrudila, da smo vsi razumeli vse. Pavel je medtem v pisarni opravljal naloge, ki mu jih je naložil Mirar, izdeloval je predstavitev o Kapadokiji in sprejel tudi prve stranke. Delovna mesta smo zapustili ob 16:00h, ob pol petih pa smo se vrnili nazaj proti hotelu. Ker je ponovno deževalo, smo 45 minut našega prostega časa spet preživeli v fitnesu, nato smo se stuširali in se pred večerjo odpravili v trgovski center Nissara.
S Sendi sva si ogledovali nakit in ličila, medtem ko je Pavel nestrpno tekal za nami. V teh 4 dneh smo se že navadili, da smo nenehno tarča pogledov lokalnih prebivalcev. Ker se nam je mudilo na večerjo, smo trgovine zapustili malo pred osmo uro zvečer.
Po večerji smo v pritličju počakali na Tuncaya, ki nas je odpeljal na turške ure v bližnji Turški bar. Z Oznur smo se naučili besed, ki jih pogosto uporabljamo, kot so npr. sladkor, čaj, hočem, nočem... Poslušali smo tudi glasbo v živo, glasbenik je igral na znano turško glasbilo ud. Posvetil nam je tudi eno izmed najbolj prepoznavnih pesmi o Kapadokiji.
Po uspešnih učnih urah nas je Tuncay odpeljal nazaj v hotel.
Javni prevoz
;-)
Kamele služijo predvsem v turistične namene.
Drevo želja
Urchisarjev razgled
Na avtobusu nama je (Nini in Sendi) nek fant odstopil sedeže, ker moški in ženske pač ne smejo sedeti skupaj. Na sploh je vožnja z avtobusom prava dogodivščina, večkrat vozniki vozijo kar z odprtimi vrati, ali pa neobzirno sekajo ovinke.
Sledil je prihod v Goreme, zavedali smo se, da se nam obeta zanimiv dan.
Na delu so nama s Sendi povedali, da bova danes dan preživeli kot spremljevalki skupine turistov, ki so se odpravljali na ti. "red tour". Izlet je vseboval ogled Golobje doline (Piegon valley), Doline ljubezni, gradu Uchisar, odprtega muzeja Goreme, lončarne in obrtno delavnico, kjer izdelujejo usnje. Obiskovalci so prihajali iz Malezije, Švice in iz Čila.
Celoten dan je bil zelo zanimiv, vendar naju je zelo izčrpala vročina. Turška vodnica Peppa je pojasnila vso zgodovino Gorema, Avanosa, Uchisarja in mesta Kayseri. Po ogledu dolin in čudovitih kamnitih skulptur smo se odpravili na kosilo v bližnjo restavracijo. Peppa je zelo doživeto govorila o vseh znamenitostih, z veseljem je odgovarjala na naša vprašanja in se potrudila, da smo vsi razumeli vse. Pavel je medtem v pisarni opravljal naloge, ki mu jih je naložil Mirar, izdeloval je predstavitev o Kapadokiji in sprejel tudi prve stranke. Delovna mesta smo zapustili ob 16:00h, ob pol petih pa smo se vrnili nazaj proti hotelu. Ker je ponovno deževalo, smo 45 minut našega prostega časa spet preživeli v fitnesu, nato smo se stuširali in se pred večerjo odpravili v trgovski center Nissara.
S Sendi sva si ogledovali nakit in ličila, medtem ko je Pavel nestrpno tekal za nami. V teh 4 dneh smo se že navadili, da smo nenehno tarča pogledov lokalnih prebivalcev. Ker se nam je mudilo na večerjo, smo trgovine zapustili malo pred osmo uro zvečer.
Po večerji smo v pritličju počakali na Tuncaya, ki nas je odpeljal na turške ure v bližnji Turški bar. Z Oznur smo se naučili besed, ki jih pogosto uporabljamo, kot so npr. sladkor, čaj, hočem, nočem... Poslušali smo tudi glasbo v živo, glasbenik je igral na znano turško glasbilo ud. Posvetil nam je tudi eno izmed najbolj prepoznavnih pesmi o Kapadokiji.
Po uspešnih učnih urah nas je Tuncay odpeljal nazaj v hotel.
Komentarji
Objavite komentar