Preskoči na glavno vsebino

10. DAN: Sončni vzhod z baloni

Danes smo imeli prost dan, vendar smo vseeno vstali prej kot ponavadi. Tuncay nas je v pritličju pričakal že ob 5ih zjutraj in nas odpeljal na ogled balonov. Sončni vzhod nas je enostavno navdušil! Odpeljali smo se na več različnih lokacij, da smo si samo vzletanje ogledali pobližje in od daleč. Baloni so tudi precej večji in bolj hrupni, kot smo si predstavljali. Turisti, ki so vzletali, so večinoma prihajali iz Azije in Evrope.
Po ogledu smo se odpravili nazaj v hotelske sobe in si privoščili lepotni spanec (hahah) do 11h. Ker smo preskočili zajtrk, smo bili za kosilo že precej lačni. Na kosilo peš odpravili do trgovskega centra. Ob pol dveh sta nas v pritličju že čakala Oznur in Tuncay in nas z avtomobilom odpeljala do prve znamenitosti, samostana Keslik. Vožnja je trajala več kot 45 minut, peljali smo se tudi skozi mesto Urgup. Samostan Keslik je velik, v jamo vklesan kompleks s večimi prostori. Samostan vsebuje kamnito učilnico, ki je služila tudi kot jedilnica, cerkev in vinarno. Sledil je sprehod skozi dolino Sogan (Čebulna dolina), ki je precej podobna nekakšni puščavi. Za konec izleta smo si ogledali še Antično mesto Sobesos, kjer smo najprej opazili rimsko kopel.
Spet je sledila dolga pot domov.
Po večerji smo se odločili, da bomo prost večer preživeli v prelepem baru, kjer smo 2 dni nazaj s Tuncayem kadili šišo. Seveda smo morali poskusiti tudi nekaj koktejlov.
Okrog 10te ure smo se odpravili nazaj do hotelskih sob.

                                                    Razgled s planote ob mestu Goreme

dolina Sogan
                                                   

                                                            Zaključek dneva ob mojitu

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

19. DAN: Zadnji delovni dan in Turška noč

Zbudili smo se v sončno jutro, ter se z nasmehom na obrazu zadnjič odpravili do naših delovnih mest. S Sendi (spet :D) nisva imeli prav veliko dela, večino dneva smo z Utkom presedeli pred turistično agencijo in poslušali turško glasbo. Pogovarjali smo se o turških in slovenskih običajih in navadah, ter odkrili kar nekaj podobnosti med kulturama. Med delovnim časom, nas je obiskal Tuncay in se vsem mentorjem zahvalil, da so naju sploh gostili in tako lepo sprejeli. Posladkali smo se s sladkimi piškoti in se okrepčali s turškim čajem, brez katerega si dneva sploh ne predstavljamo več. Pavel se je v  svoji agenciji posvetil dnevnikom. Okrog 3. ure smo se lotili čiščenja pisarne za jutrišnji zelo pomemben praznik, Bajram. Čutila se je prav drugačna energija, vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili veliko bolj zgovorni in veseli. Obdobje Ramadana se za muslimane končuje. Z našimi mentorji smo se tudi fotografirali in fotografije popoldne nesli razvit, da jih bomo lahko podarili za sl...

18. DAN: Obisk večjega mesta

Po jutranji rutini (ki se je sicer začela šele ob 9. uri) smo se s Tuncayem odpeljali do malo večjega mesta Kayseri. Mesto je od Nevsehirja oddaljeno 70 km in ima približno milijon prebivalcev. Ko smo prispeli na cilj, smo si od daleč najprej pogledali ruševine gradu Kayseri in grobnico Alaca Kumbet. Slednja je zgrajena v obliki šotora in spominja na stavbe, ki so jih gradile karavane trgovcev s kamelami na Svileni poti. Ustavili smo se tudi v muzeju prvega predsednika Republike Turčije Mustafe Kemala Ataturka, kamor se je med svojim potepanjem zatekel le za dve noči. Pogledali smo si tudi dve mošeji. Mošeja Burunguz je največja mošeja v mestu, Cicelik pa ima tradicionalen modro-bel mozaik, ter je bila ne dolgo nazaj popolnoma renovirana. Za konec smo si ogledali tudi zelo znan turški bazar. Po napornem dnevu smo si vzeli čas za kosilo v bližnji restavraciji. Na poti do doma smo ob cesti kupovali marelice, ki so značilne za bližnje pokrajine. Po prihodu v hotel smo se odpravili na kra...

14. DAN: Večerja pri Sevval

Ponovno smo se zbudili ob sedmi uri, se pripravili za delo in se po zajtrku odpeljali v Goreme. Dnevi so si med sabo zelo podobni, potihem si vsi želimo, da sobota pride čimprej. Sicer je Turčija zelo lepa država, pa vendar je doma najlepše:D. Na delovnem mestu smo pisale včerajšnji blog, ker smo ugotovile, da si lahko vzamemo več časa in je blog veliko bolje napisan. Dela tako ali tako ni veliko, ker je, kot smo že v prejšnjih blogih omenjali, Ramadan. Med temi prazniki, se Turki doma postijo (ne jejo in ne pijejo čez dan), zato tudi nimajo energije, da bi se udeleževali izletov, potovanj. Tako turistov, še posebno turških, v agenciji praktično ni. Posvetili sva se dnevnikom, ki jih moramo oddati v šoli in preurejali fotografije. Razmišljava, da bi izdelali kratek video iz vseh fotografij in posnetkov, ki sva jih posneli, če bova znali haha. S Kadirjem in Serpil sva (med delovnim časom) obiskali nakupovalni center, ker si je Kadir moral kupiti čevlje za Bajram. V Nissari smo preži...