Preskoči na glavno vsebino

6. DAN: Potepanje po Kapadokiji

Tuncay nas je prišel iskat ob 10. uri in nas najprej peljal do mošeje Damat Ibrahim Pasha. Mošejo je dal zgraditi Damat, ki se je poročil s kraljevo hčerko in ni pozabil na svoje rojstno mesto. Poleg mošeje je zgradil tudi turško kopel in univerzo. Kamnite stavbe so bile zgrajene v 20ih letih 18. stoletja. Ko je Damat Ibrahim zagledal novozgrajene stavbe je naglas izrekel: "To naj bo naše novo mesto!" Iz tega se je razvilo ime Nevsehir (nev- novo, sehir-mesto).

Od daleč smo si ogledali tudi grad Nevsehir in pod njim stare hiše, ki so jih podrli, ker so bile v zelo slabem stanju. V podzemlju samega griča, na katerem grad stoji, pa so odkrili pravo podzemno mesto. Videli smo tudi naravne shrambe, v katerih ljudje shranjujejo limone in krompir. V takih kamnitih prostorih so temperature stalne, zato se pridelki v njih ne uničijo.
Tuncay nas je odpeljal tudi do stavbe, ki je pol cerkev in pol mošeja. Vanjo vodijo samo ena vrata, zato so verniki noter hodili skupaj, skupaj pa so tudi molili. Obiskali smo še eno mošejo, kjer sva si s Sendi morali pokriti lase, peš pa smo se po strmih stopnicah povzpeli tudi na Srednji grad. Na vrhu gradu se je odprl čudovit razgled nad mestom. Poskusili smo tudi Kapadokijsko vino, ki pa se po okusu ne razlikuje po Refošku.
Vreme se je počasi začelo slabšati, vendar smo se vseeno odločili za 10-minutni sprehod skozi Rdečo dolino. Med sprehodom nas je ujel močan dež, vendar nas ni ustavil. V avto smo se vrnili popolnoma premočeni in prekriti z rjavim peskom. Super.
Da se ne bi prehladili, smo se v hotelu preoblekli in se nato odpravili na kosilo. Poskusili smo Doner kebab, za katerega smo menili, da nas bo gotovo navdušil, ker pač kebab izvira iz Turčije.. no, iz postonjskega Majlonta je vseeno boljši.
Sledila je sproščujoča turška kopel. V prostorih le-te, sva se s Sendi odpravili v ženski del, Pavel pa v moškega. Spola ne smeta biti skupaj. 
Najprej sva se morali preoblečt, vendar nisva vedeli, da potrebujeva kopalke. Po celotnem kompleksu sva zato morali hoditi le v spodnjem perilu haha. Najprej nas je neka starejša gospa po obrazu namazala z nekakšno glino, nato pa sva se morali 15 minut sproščati v savni. V savni je bilo čudovito, že takrat, na samem začetku sva sklenili, da se bova gotovo vrnili. Sledilo je tuširanje, nato pa sva se nekaj minut namakali v bazenu. Ulegli sva se na nekakšno marmorno okroglo ploščo, kjer so naju turške maserke razvajale s pilingom in penečo masažo. Po razvajanju so naju postregli z jabolčnim čajem, nato pa sva se morali počasi odpraviti domov.

Do hotela smo prispeli že okrog 18. ure, zato smo imeli dovolj časa, da smo se v miru stuširali in uredili za večerjo. Po večerji smo se odločili za še eno šetnjo po mestu in ponoven obisk trgovskega centra. Ob 22h smo se vrnili v hotelske sobe.

                                                            Marele

                                                           Rdeča dolina

Smo se skrivali pred dežjem

Pavel s prijateljem
                                         Na razgledni točki gradu

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

10. DAN: Sončni vzhod z baloni

Danes smo imeli prost dan, vendar smo vseeno vstali prej kot ponavadi. Tuncay nas je v pritličju pričakal že ob 5ih zjutraj in nas odpeljal na ogled balonov. Sončni vzhod nas je enostavno navdušil! Odpeljali smo se na več različnih lokacij, da smo si samo vzletanje ogledali pobližje in od daleč. Baloni so tudi precej večji in bolj hrupni, kot smo si predstavljali. Turisti, ki so vzletali, so večinoma prihajali iz Azije in Evrope. Po ogledu smo se odpravili nazaj v hotelske sobe in si privoščili lepotni spanec (hahah) do 11h. Ker smo preskočili zajtrk, smo bili za kosilo že precej lačni. Na kosilo peš odpravili do trgovskega centra. Ob pol dveh sta nas v pritličju že čakala Oznur in Tuncay in nas z avtomobilom odpeljala do prve znamenitosti, samostana Keslik. Vožnja je trajala več kot 45 minut, peljali smo se tudi skozi mesto Urgup. Samostan Keslik je velik, v jamo vklesan kompleks s večimi prostori. Samostan vsebuje kamnito učilnico, ki je služila tudi kot jedilnica, cerkev in vinarno

1. DAN: Ljubljana-Istanbul-Kayseri-Nevsehir

           Zjutraj ob pol sedmih, smo se s Sendi in profesorico Katjo Valenčič Koren dobili pred Hoferjem, se poslovili od staršev in se odpravili proti letališču Brnik. Med potjo smo pobrali še Pavla, nato pa se skupaj odpravili novi dogodivščini na proti.                Na letališču smo opravili check-in,   oddali prtljago, profesorica pa nas je poučila o letališču in kako vse poteka. Opravili smo rentgen in pri vkrcavanju na letalo naleteli na prvo oviro. Potni list mora biti za vstop v Turčijo veljaven vsaj še pol leta, tega pa profesorica ni vedela. Na koncu smo se morali v Istanbul odpraviti sami. Let je potekal mirno, čeprav smo paničarili ob vzletanju in pristajanju. Med letom smo dobili izvrsten zajtrk, stevardese pa so nam ponujale tudi pijačo. Po 1 uri in 40 minutah smo prispeli na eno izmed največjih letališč v Istanbulu- Ataturk letališče. Po začetni zmedi in parih zgrešenih smereh, smo v eni uri našli pravi terminal. Nekajkrat smo za smer vprašali zaposlene, ki so na